Potovanja so zame hrana za dušo. So trenutek, ko pozabiš na vse, kar si, in se preprosto odpraviš na pot, brez pričakovanj, a hkrati s polnim srcem, ker nikoli ne veš, koliko boš spremenjen takrat, ko se boš vrnil. Zato me večkrat prešine celo misel, da vrnitev ni niti nujna, morda je le stvar kompromisov, ki jih sklepamo s sabo predvsem takrat, ko najdemo kraj, ki nam je noro všeč in to ni dom. Je kraj, ki bi od nas zahteval revolucijo življenja in na te revolucije nisi nikoli pripravljen, zato včasih preprosto spustiš, trikrat zadihaš in greš najprej, ker je lažje plavati v juhi, ki jo dobro poznaš, kot v oceanu, ki je vsakič znova poln vprašanj. Všeč mi je poletje, ker se v meni zgodi nek premik, potovanje skozi čas, ki ni nujno fizično, marsikdaj je le mentalno, a niti ne zaznam razlike, zaznam samo drugačno verzijo sebe, kar me privlači in prevzame. Izven nas je nešteto svetov, so tako brilijantni in zanimivi, polni različnih poti, ki peljejo do različnih trenutkov in situacij. Izberemo pa običajno enkrat in potem gremo naprej, nikoli pa ne vemo, ali je bila izbira povsem ta prava.
Na Key Westu sem spoznala, da črno-belo ne obstaja, ker je življenje pogosto vprašanje odtenkov. Slednji spominjajo na barvite, lesene hišice na ulici Duval, kjer sem pustila srce, z lokali z glasbo v živo in ljudmi, ki so vedno nasmejani. Razumela sem, da prav nikogar ne moreš rešiti, če noče biti rešen, in da se ne moreš postaviti za končnega rešitelja težav, niti si ne moreš naložiti bremena, ki bi ga bilo treba deliti, ker vsak nosi svoje križe in če so pri nekaterih ogromni, Bog pomagaj, vsak ima svojo resnico, dediščino, karmo ali preprosto zgodovino slabih izbir, ki dejansko ne peljejo nikamor. Naučila sem se, da v življenju ne moreš imeti vsega pod nadzorom in včasih moraš samo popustiti primež. In dihati, globoko, s polnimi pljuči. Ko te življenje čudaško preseneti, ko čutiš nekaj, česar nikoli nisi želel izkusiti, se neizogibno odzoveš, kot misliš, da je prav, pogosto brez znanja in zagotovil, da je res prav. Pa vendar … Tako se učimo.
Medtem ko se zdi, da je tam zunaj vse mirno in tiho, svet, ki ga imamo v sebi, postaja vse bolj glasen in povzroča vedno več hrupa. Naš osebni svet, sestavljen iz strasti, sanj, želja, strahov, čustev, zaznav, postaja divji in neukrotljiv, nestrpno čaka, da se bo lahko izrazil, da se bo končno srečal z drugimi svetovi, ki so prav tako tesnobni. Vsi čutimo to potrebo, sploh v teh časih, ko se okoli nas drobijo ogledala in je vse dano na majhne kose. V vsakem je zrcalo nas samih, v vsakem je delček tega, kar smo bili. A to notranje potovanje, ki je na trenutke boleče, frustrirajoče in dolgočasno, pa vendar še kako potrebno, je tudi konstruktiven način, ki lahko pripelje do tega, da postanemo drugačna človeška bitja. Bolj ozaveščena, čuteča, senzibilna, bolj pripravljena na dejstvo, da smo resnično del iste zgodbe in verige; četudi si ne podamo rok, to ne spremeni dejstva, ker je Vesolje že zdavnaj postavilo svoja pravila.
V vseh temnih trenutkih življenja moramo vedno iskati pozitivno stran. Kolateralna lepota, čeprav majhna v primerjavi z bolečino in žalostjo, nam lahko podari kanček pozitivnosti in veliko upanja. A jo je treba najti. Včasih se morda celo počutimo sebično in površno, ker najdemo dobro tam, kjer ga nihče ne bi našel. Včasih se obsojamo zaradi napornega iskanja lepote in pozitivnosti, a preprosto čutimo, da ne moremo drugače. Kolateralna lepota nas lahko vedno reši, tudi takrat, ko jo najdemo v povsem preprostih stvareh, ki bi jih lahko povzela z dvema besedama: čas zase.
