Kompromisi in čarovnija življenja

Ne maram sedeti in čakati na priložnosti, najbrž zato, ker so me doma naučili drugače. Če pomislim na svoja starša, lahko le rečem, da sta garača in hkrati sta znala tudi uživati življenje ter si sama ustvarila priložnosti, jih pridno izkoristila in tako zgradila prav lepo bivanje na zemlji, ki se je odsevalo tudi name in na brata. Z velikim spoštovanjem gledam na vse, kar sta naredila, na modrost mame, ki je vedno znala najti prave besede in trenutke, na tišino očeta, ki je s pogledi in neizrečenimi besedami poskrbel, da smo bili vsi varni in zadovoljni. Ne bi vedela, ali so me njuna vzgoja, moja trma, okoliščine pripeljale k temu, da kot vojak korakam po svoji poti. Kar vem je, da sledim svojim pričakovanjem in ta pričakovanja slonijo le na meni, na drugih vse manj.

Kot mlada punčka sem plesala klasični balet, igrala odbojko in klavir. Vmes se je prav gotovo znašel še kakšen krožek, ki je od mene zahteval veliko truda in osredotočenosti, a če pogledam nazaj, lahko rečem, da sem se vedno zaljubila v življenje in se šele potem žrtvovala. Sicer mi beseda “žrtvovala” ni prav nič ljuba, ker nisem žrtev in nikoli ne bom. Prej bi rekla, da sem izbrala določene prioritete, se odločila za vadbo klavirja, ko so bili prijatelji v diskoteki, za delo na televiziji, ko so padale prve ljubezni, za tekmo odbojke ob osmih zjutraj v soboto, ko je svet še pridno spal. Skratka, kompromisi.

Ko si otrok, je tako, da je v tvojih očeh prav vse mogoče, zato se mi zdi največji izziv ta, da ohranjamo ta optimizem tudi takrat, ko postanemo odrasli. V življenju se osredotočim na trenutke, jih počasi in z užitkom srkam vase, jih povoham in pobožam zato, ker me iskreno zanima, kakšni so in jih šele potem pospravim v predal. Najbrž je tako, da je moja mentaliteta popolnoma skregana s časom, v katerem živimo, ker je to čas površnih odnosov, hitre hrane, plastične mode in slabih novic. Tukaj se zelo težko znajdem, čeprav sem dovolj zrela zato, da živim z okoljem in v okolju, ki mi je bilo dano, kar pa ne pomeni, da sem del črede. Če preveč štrliš, je sicer moteče in veliko ljudi je nagnjeno k temu, da ti še v zraku reže peruti, pa ne zato, ker si storil napako, samo zato, ker je lažje biti zavisten kot pa zavihati rokave in se lotiti dela.

Moja mama pravi, da je na svetu dovolj prostora za vse. Če si vzgojen s temi besedami, potem je jasno, da ti je zavist tuja in še bolj želja, da bi bil to, kar nisi, ali čim bolj podoben nekemu idealu, ki morda ima bolj malo skupnega s tabo. Kar me navdihuje, je tekmovalnost, ki nastane v meni, ne pa zavist, ki bi jo lahko čutila do drugih. Skozi čas sem vsemu dodala hvaležnost, ki sem jo sama pripeljala iz Amerike in je od takrat nisem spustila. Majhna stvar, ki pa poskrbi, da postane življenje čudovito. Ne mislim, da je hoja proti vrhu enostavna, in seveda je tako, da padeš neštetokrat, a ko se dvigneš in greš naprej, se tudi zaveš, da si v resnici vedno bližje cilju.

Moje življenje je v barvah. Tisti, ki me pozna ve, da me dnevno objamejo pastelni odtenki in včasih imam občutek, da živim v veliki liziki, ki izgleda kot mavrica in ima povrh vsega tudi najbolj sladek okus. Nekoč mi je mama povedala, da več kot bom opazovala, več bom tudi videla. In da bom najbrž v življenju prišla daleč, a nikoli ne smem pozabiti, da bo obzorje še vedno pred mano. To mi je dalo misliti. Ko pridemo do cilja, je tako, da se malo usedemo, uživamo v panorami, okusimo slavo, se zadovoljno objamemo in rečemo “Super si!”, potem še malo pogledamo, koliko in kako smo rasli, nakar moramo naprej. Del tega življenja je, da se premikamo, včasih z velikimi, drugič z malimi koraki, vendar na enem in istem mestu ne smemo stati. Škoda časa in škoda naše pameti.

Ko berem knjige, ki so jih napisali veliki ljudje, psihologi, znanstveniki, zdravniki, ugotavljam, da imajo zelo podobne lastnosti in spominjajo na otroke. V sebi ohranjajo čarobnost odkrivanja novega in v njihovih očeh je življenje prava magija, ki se zgodi vsak dan znova. So radovedni, zanima jih, kdo, kdaj, kako, kje in kdaj, in na koncu nikoli ne pozabijo na tisto, kar je še najbolj pomembno: Wow! Kjerkoli že ste v tem trenutku, s komerkoli živite ali začutite ta neusahljiv tok energije, ki teče v nas in okoli nas, nikar ne pozabite, da je vse, kar doživljamo, del čarovnije. In ko prav ne veste, kam bi šle ali s kom bi bile, vedite, da je edino, kar se od vas zahteva, to, da vozite ravno.