Kultura hitrosti ima svoje posledice

Če boste kdaj vzeli v roke kakšno knjigo ali časopis, posvečen dobremu življenju, boste zagotovo našli stavek, ki ga seveda že poznate:

Ni pomemben cilj, temveč pot.

Vem, zdi se skoraj kliše, a če dobro pomislite, poti sploh ne pripisujemo več pomena, saj smo tako potopljeni v potrebo po doseganju cilja, za vsako ceno, četudi večkrat za nas sploh ni pomemben, a kaj ko so nas prepričali, da brez njega ne gre. Naše telo, predvsem pa naši možgani, so nenehno prekomerno stimulirani. Visok adrenalin je postal samoumeven sopotnik in enako se zgodi s kortizolom, hormonom stresa. V telesu delujejo kot psihoaktivi in nas naredijo, z eno besedo, zasvojene. Večopravilnost je zlo našega časa, kot da je biti super hiter in očitno nekoliko površen v vsem vrlina. Domneva se, da smo učinkoviti samo takrat, ko z veliko hitrostjo opravljamo različne naloge hkrati. Pomislite denimo na besedo “multitasking” in kako je povezana z nami, ženskami. Na začetku se mi je zdela ljubka, že skoraj kompliment, zdaj mi gre prav pošteno na živce. Multitasking je ženska, ki je največkrat na robu živcev, ker je poslovna ženska, mama, žena, hčerka, prijateljica, gospodinja, fatalna ženska in še kaj ji dodajmo, če slučajno ni dovolj. Edino tega se ne vprašamo: ali je multitasking ženska tudi srečna?

V vsem tem tekanju je prav normalno, če se zgubimo. In zraven izgubimo še kompas. Kot da bi pozabili na naravne sile, ki v normalnem okolju, torej brez stresa, upravljajo naša dejanja, in se vseskozi osredotočamo na stvari, ki na koncu sploh niso pomembne. To vidim na sebi, zato lahko iz prve roke povem, da je vse narobe. Če veliko delaš, ima to svoje prednosti, a če nimaš časa uživati ​​v njih, se ustaviti na kavi, knjigi ali početi, kar ti je všeč, kakšen je potem smisel življenja? To se moramo vprašati. Kultura hitrosti ima svoje posledice, pogosto tudi na fizični ravni; in prva dvignem roko. Ko preveč delam ali sem v stiku z ljudmi, ki imajo IQ mrtvega konja, izgubim glas in adijo delo, ne morem nič, ker me telo ustavi, če se že sama nočem ali ne znam brzdati. In to je pravzaprav dobro, tako se vsaj naučim lekcije, vsaj do naslednje velike doze stresa, ki seveda ni nikoli potreben, pa vendar …

Če dobro pomislite, je svet poln smeti in balasta, čevljev, ki se čez nekaj časa zlomijo, in idej, ki minejo kot moda. Vse je za enkratno uporabo in to je koncept, ki se žal zlahka infiltrira tudi med ljudi, v odnose prijateljstva in ljubezni. V naši kulturi je pomembno narediti veliko, četudi ni nobene globine. Samo da je, odkljukamo in ciao, gremo naprej. Ni pomembno, ali nam je to, kar počnemo, všeč ali ne, ali če to morda znamo početi na edinstven način. Ne da bi se tega zavedali, smo pozabili uživati ​​v majhnih dnevnih užitkih. Te lahko doživimo le, če živimo mirno. Če torej vsake toliko potegnemo ročno zavoro in se ustavimo, to res ne pomeni, da smo nesposobne ali sebične. Pomeni samo ljubiti življenje.

***Za tiste, ki vas zanima: obleka Chicwish, torbica in sandali Ralph Lauren