Kultura mode, obnašanja in bivanja

Mnogokrat me ženske vprašajo, kaj je zame stil. Na prvi pogled bi lahko rekla, da gre za preprosto vprašanje, v resnici pa ni tako enostavno, kot se zdi. Stil je zame nekaj več kot le obleka, ki jo nosiš, morda dober make-up ali razkošen nakit. In ni niti podoba, ki je lahko še kako usklajena, dovršena ali moderna. Je skupek faktorjev, ki so marsikdaj neotipljivi, kot bi šlo za neke vrste avro, ki jo imaš ali pač nimaš, in še vedno nisem popolnoma prepričana, da jo lahko pridobiš. Stil je zame nos. Občutek za stvari, ki ti dobro pristajajo, in velika tankočutnost do šibkih točk, ki jih nedvomno imamo vse, predvsem pa hitrost, da najdeš zanje pametno rešitev, jih prikriješ in tako poskrbiš, da ostanejo tvoja skrivnost. Včasih je bila moja garderobna omara nabito polna, tudi s stvarmi, ki jih nisem nosila. Sem hrček, ki pridno spravlja na stran vse, kar bo morda “še prav prišlo”, čeprav dobro vem, da bom majico z napisom Bon Jovi čez cel hrbet zelo težko oblekla v javnosti. Je pa moja in je ne dam iz več razlogov.

Stil je nekaj zelo osebnega. Spremlja te kot senca in te nikoli ne zapusti, niti takrat, ko ležiš v postelji z visoko vročino, ko imaš slab dan in ti ni do ničesar, ko pridejo tiste lene in počasne nedelje in vse kaže, da nas nihče ne vidi, zato smo lahko cel dan doma s podobo, ki ni ravno vrhunska. Stil je v majhnih stvareh, je pa tudi sredstvo, da postanemo močnejše, saj je tesno povezan s samozavestjo in dober stil pomeni tudi visoko raven samozavesti. Globoko v sebi ima vsaka ženska svoj stil; pri nekaterih je sicer tako, da ni v skladu z modnimi pravili, pri drugih pa odraža zelo jasen občutek za modo in trende. In stil je tudi naš oseben brand, kot bi bile vse potujoče Coca-Cole, pač prepoznavne zato ker smo takšne, kot si želimo biti, morda drzne, včasih romantične, drugič ženstvene, a vedno zelo zanimive. Že kot malo punčko so me starši učili, da je izobrazba ključnega pomena. Izobražen si lahko na več področjih in mislim, da prav nič ne stane, če tu in tam pogledamo tudi modno. Namreč več panog pomeni tudi širitev zornih kotov, zato ne razumem najbolje tistih, ki modo prezirajo ali se pretvarjajo, da je ni. “Ni pomembna”. “Komu mar”. “Zakaj bi se v teh časih ozirali na oblačila”. Verjamem, da ima vsak svoj razlog, tukaj pa bi rada delila svojega, ki je pravzaprav zelo preprost. Moda me osrečuje. Name deluje kot instant kava z okusom vanilje in peno, diši po dobrem, me segreje in ni prav nič škodljiva. Kar je zelo pomembno, je tudi dejstvo, da z ljubeznijo do mode ne moreš poškodovati drugih (zato prosim, brez pravega krzna), ker je nežno orožje z zelo jasnim poslanstvom: nas narediti lepše, ne vedno ravno udobnejše, lepše pa prav gotovo.

Rada delim nasvete, a z nasveti o stilu sem vedno zelo previdna. Nisem prepričana, da si vsaka ženska želi slišati, kaj naj bi pravzaprav imela v omari oziroma kako naj bi se obnašala, saj je stil zame tudi stvar vzgoje. Da ne kričiš. Da se za nepomembne stvari ne razjeziš. Da znaš ohraniti distanco takrat, ko se počutiš napadena. In da vodiš neko svojo osebno zgodbo, ki ni povezana s tem, kaj drugi mislijo o tebi. Zato ne razumem najbolje tistih, ki se s takim veseljem postavijo v položaj kritika. Morda gre bolj za zadovoljstvo, da napišeš kaj negativnega, ker si sam negativen. Ali morda zavist, ker bi bil rad v drugi koži in s svojim življenjem res nisi zadovoljen. Zato nisem nikoli sprejela ponudbe o pisanju kritičnih člankov ali gostovanju v oddaji zato, da bi denimo ubila obleke na Oscarjih; seveda imam svoje mnenje o super prosojni obleki Rihanne in o konkretni zadnjici Beyoncé, ampak ga v bistvu držim zase, saj sta obe ženski z življenjem in smislom za stil, o katerem lahko le sanjamo, in nikakor ne gre pozabiti, da se za vsako vrhunsko prireditvijo skriva neverjetno težko delo oblikovalcev, ki bi naredili vse, da bi bili na rdeči preprogi opaženi. V dobrem in slabem.

Včasih imam občutek, da povzroča kritiziranje, bodisi modno ali nasploh kritiziranje, neverjetne užitke. Nekako tako kot čarovnica v Sneguljčici, ki je res komaj čakala, da lepemu dekletu poda zastrupljeno jabolko. Tiste njene izbuljene in zlobne oči, ko Sneguljčica pade na tla, so nočna mora vsakega otroka. Približno tako doživljam tovrstne pisce, zato se moram, ko teče beseda o stilu, potegniti nazaj. Jasno je, da so zame obleke pomembne, prav tako življenjski slog, ki se odraža v hotelu, v katerem spim, stanovanju, v katerem živim, in tudi hrano, ki jo dnevno zaužijem. Ampak, drage moje, stil je zame predvsem način obnašanja. In dejstvo, da se nikoli, resnično nikoli ne spustiš nizko. Za nobeno ceno. Takrat ima ženska tudi stil.