Lahkotnost poletja

Najbrž mi je voda tako všeč, ker razblini vse misli. Ko se vanjo potopim imam občutek, da sem del drugega sveta, ki nima nič skupnega z našim, sveta, ki prevzame moje skrbi in me pusti popolnoma breztežno. Všeč mi je občutek lahkotnosti, ko skočim v modrino, ko postanejo lasje mokri in mi nežno božajo rame, ko noge začutijo upor morja ali se dotaknem dna in me po stopalu pobožajo male školjke. Všeč mi je poletje, ker se počutim gola in povsem ženska, z vsemi svojimi različnimi platmi in resnično neobremenjena. Zdi se mi, da na plaži čas le teče drugače, kot bi imeli končno v rokah čarobno paličico, ki poskrbi, da postanejo minute zelo počasne in ure nekako magične, nabite z vso čarobno svetlobo sonca, ki me te dni greje do dna duše. Tako povsem lahkotno in brez odvečnih oblek raziskujem kotičke sveta, ki mi niso več tuji, zaznavam vonj morja in tudi svoj parfum, ki nežno lebdi nad mano, kot oblaček sreče.

V sebi začutim, kako počasi narašča občutek sreče, ki je lahko brezhibna in čudovita samo takrat, ko se počutimo mirni in zadovoljni. Poskušam ostati z glavo v tem trenutku, saj je edini, ki dejansko obstaja, in je zato edini, ki tudi nekaj šteje. Ne dovolim mislim, da bi begale stran od mene, daleč od čudovite plaže, ki me prav zdaj napolni z zvoki morja in galebov, ki letijo visoko visoko in se nikoli ne pustijo motiti. Včasih so naši največji porazi v resnici največji uspehi, ko vzameš knjigo življenja v roke in preprosto obrneš stran; ko se znaš smejati tako na glas, da postane dom obsijan s soncem, četudi ga zunaj v resnici ni. Ko si oprostiš vse napake in sebi dovoliš, da ponovno začneš tam, kjer si in bo vse še dobro. Včasih imam občutek, da so moje misli preveč zavozlane in dajem vse od sebe, da bi jih osvobodila ter jim pokazala izhod, na koncu pa ugotovim, da jim povzročam še večjo zmedo. Bolj pametno bi jih bilo pustiti pri miru in jim morda le dati čas, da se same znajdejo. Ker na koncu se, tako kot vsi.

Te dni veliko berem in končno pridem do vse tiste literature, ki jo čez leto pridno nabiram in me potem žalostno gleda iz polic v dnevni sobi. Jaz pa se z občutkom krivde sodobne ženske, ki nima nikoli časa zase, obrnem v drugo stran, kot jih ne bi bilo. Poletje je čas, ko znam bolje zaznati izzive in jih jemljem kot priložnosti za osebno rast in neprecenljivo, življenjsko lekcijo. Tako v družbi knjige pozabim, vsaj za nekaj trenutkov, na življenje in začnem v mislih sestavljati svojo osebno pesem. Melodija mi brni v glavi in hitro postane idealna sopotnica tega počasnega poletja, ko je vse tako, kot mora biti in hkrati vse spremenjeno. Se ne oziram nazaj zato, ker bi me zanimalo, kje so ostali, prej zato, ker gledam, do kod sem prispela. Daleč. In hkrati tudi daleč od vsega. Upočasnim ritem zato, ker želim dovoliti zadovoljstvu in miru, da me ujameta. Rada bi zaspala v močnem objemu, nekje pod ramo, in mislim, da se dolgo ne bi zbudila.

Razmišljam o tem, da si želim več sonca, ne le v zraku, temveč tudi v sebi, več sončnih ljudi in nasmehov, več podobnih ur, ko je čas namenjen le meni, več brezhibne ljubezni, tiste neokrnjene in iskrene, ki te dvigne v zrak do zvezd in te nikoli, resnično nikoli, ne zapusti. Gledam svoje odtise v mivki, a trenutek za tem jih že ni več, ker si jih je morje izposodilo kot večni spomin name.

Kopalke Tory Burch, zlata zapestnica Kate Spade, prstan Monica Vinader, uhani in očala Aldo.