Lepo je biti živa

Pravijo, da izjemen odnos ni tisti, ki ima dober začetek, ampak tisti, ki ima dober konec. Odnosi se mnogokrat začnejo po naključju, ko pa jih končamo, imamo na voljo izbiro.

Z velikimi zamahi plavam v turkiznih vodah. Občutek svobode je prijeten in kar drsi po telesu. Misli švignejo tu in tam, umirijo se predvsem takrat, ko ostanem brez sape in skušam razumeti, kaj je na dnu morja. Močno sonce me ponovno spomni, da sem sredi svoje najljubše sezone in lepo je vedeti, da mi nihče ne more odvzeti občutka zadovoljstva in sreče. Kar je v meni, je varno skrito in zaščiteno, kot zaklad globokega zadovoljstva, ki ga delim s svojim srcem. Pod vodo je svet drugačen. Žarki so na začetku bleščeči, potem se zlomijo, rahlo izgubijo moč in poskrbijo, da postane vse valovito. Svet je obrnjen na glavo, ne napačen, lahko bi le rekla, da je drugačen od tistega, ki sem ga pričakovala.

Ljubezen se včasih malo čudno obnaša. Je kot gost, ki ga nismo povabili na obisk in zato pride, ko se ji zdi ter se preveč ne ozira na to, ali smo nanjo pripravljeni ali ne. Okoli sebe imam veliko zgodb, nekatere se prav zanimivo ponavljajo, čeprav gre za močne in samozavestne ženske, ki so na poti do uspeha, osebnega in socialnega, pozabile ključno. Bile so vedno druge. Pred kratkim me je novinar, ki je z mano opravljal intervju, vprašal, ali sem feministka. Bral je moje kolumne prav tukaj, misli, ki se včasih še prehitro postavijo na papir in prisežem, da jih dvakrat ne preberem, drugače bi jih prav gotovo zbrisala. Vprašanje me je presenetilo. Nimam se za feministko, imam pa neskončno rada ženske in jezi me, ker delamo toliko napak. Kot bi rekla moja mama: “Ne udari z motiko same sebe!” A kaj ko smo mojstrice v tem; najprej si izkopljemo največjo luknjo na svetu in potem stojimo sredi nje ter se sprašujemo, kdo nas je tja postavil. Me.

Ko sem začela iskati svojo prvo službo, sem naletela na mesto psihologinje v šoli. Bilo je zanimivo, a vsekakor ne zame. Zelo dobro sem vedela, da tam ni moje mesto, čeprav sem v sebi še vedno “le” psihologinja in mi je ta vloga zelo pri srcu. Pa vendar … Vklopila sem intuicijo, izostrila antene in nepričakovano rekla svetu: “Ne, hvala”. Tega nisem nikoli obžalovala. Kar želim povedati, je, da v življenju imamo pot. Mnogokrat je tako, da je nočemo videti, in še večkrat je tako, da jo zelo dobro zaznamo, a smo zelo prestrašene pred spremembami in zdi se nam, da nam ne bo uspelo. Ne bom napisala, da “v kolikor ne poskusiš, ne moreš vedeti”, ker nam je to kristalno jasno. Želim samo povedati, da življenje ni neskončno in zdi se mi, da dokaj hitro zna priti trenutek, ko nam vesolje postavi piko. Do tega trenutka nam je dano veliko. Živeti. Se razviti. Spremeniti sebe in potem še svet.

Pri 45 letih cenim navadnost ljudi. Cenim to, da se po bitkah znamo ponovno dvigniti. Lahko smo bogati, imamo vile, drage avtomobile in prestižne službe, lahko imamo nazive ter čudovite dosežke, a morali bi vedeti, da vsi doživljamo tudi neuspehe, vsi imamo strto srce, vsi doživljamo izgubo. Življenje je izziv, ki ga marsikdaj težko nadzorujemo. V tej neverjetni igri smo osamljeni, izgubljeni in prestrašeni. Takrat smo si tudi povsem enaki. Zato, drage moje, vsakič znova povem, da je življenje kot kolo, ki ti omogoča, da si enkrat prav na vrhu, drugič prav na dnu in v tem je vsa čarovnija.

Hitro zamahnem z nogami, všeč mi je občutek vode, ki jo pustim za sabo. Pljuča so utrujena, zato se odrinem do vrha. Zajamem dih in odprem oči. Vse okoli samo modrina in Sofia, moja morska deklica, nekje za mano, ki se glasno igra. Lepo je biti živa.