So takšni in drugačni dnevi. So dnevi, ko svet vidimo skozi rožnata očala, in so dnevi, kjer črnini ni videti konca. In ne le dnevi, muhasto nihajoče razpoloženje zna pokazati svojo moč celo v enem dnevu, v enem popoldnevu, tudi v eni sami uri ali celo v zgolj petih minutah. No ja, kar se nas žensk tiče, pustimo zdaj sloviti PMS, v času katerega ni zmage za nikogar okoli nas (in soprogi oziroma partnerji to dobro vedo, kajne?), kaj šele za nas same. Spreminjanje mišljenja, razpoloženja in okusa je nekaj povsem normalnega in naravnega, seveda dokler ni govora o ekstremih, ki presegajo meje vsakdanjega. Malo za šalo in malo zares pa si lahko privoščimo tudi trenutke, ko:
… ne priznamo napake, pa čeprav vemo, da se motimo. Seveda ne v službi oziroma v resnih situacijah, temveč tam, kjer vemo, da si lahko privoščimo malo razvajenosti.
… se skrijemo pred svetom in se zakopljemo v posteljo, globoko pod odejo, kjer nas ne bo motil nihče v stilu “Pustite me pri miru, danes ni moj dan.”
… se smilimo samim sebi, kot majhen otrok, ki so mu starši prepovedali sladkarije.
… si premislimo 2x, 3x, pa čeprav nas prodajalka na blagajni že grdo gleda, kot da smo zmešani. Včasih pač še sami ne vemo, kaj sploh hočemo.
… se považimo, ker smo pač ponosni in ni razloga, zakaj bi v tem primeru ostali skromni. Včasih je dobro preskočiti tisti “Kaj si bodo pa drugi mislili”.
… smo trmasti povsem za brez veze. Ker smo se tako odločili, ker nam tako paše, pika in konec.
