V mojem srcu ima London čisto poseben prostor in vsakokrat, ko ga obiščem, se zdi, kot da ga doživljam povsem na novo. To je ena tistih svetovnih metropol, ki ji ne manjka globine in duha, kjer ti hitro postane jasno, kakšno magijo in moč pravzaprav ima. Opečnati zidovi visokih stavb tam niso zgolj zaradi dekorja, temveč skoraj vsak izmed njih pripoveduje svojo zgodbo bližnje ali daljne zgodovine, včasih čudovito, a pogosto prav toliko tudi kruto. Že en sam pogled na še tako osamljeno ulico, na ulice poslovnega centra ali preprosto na ulice z najbolj divjim mestnim vrvežem razkriva bogastvo in čar tamkajšnjega življenja, pa tudi raznolikost in stres, ki ga le-to potegne za seboj.
Naj najprej priznam, da so me gležnjarji tokrat pošteno ožulili. Pa ne zato, ker bi bili nenosljivi ali neudobni, temveč zato, ker je sprehod po Londonu še kako zahteven zalogaj. Vsak, ki ga je kadarkoli obiskal, je verjetno kaj hitro ugotovil, da ulice in predeli Londona na zemljevidu morda že izgledajo blizu in lahko dostopni, a je realnost seveda povsem drugačna. Sprehod skozi Hyde Park na primer sploh ni mačji kašelj, pa čeprav te na vsakem koraku spremljajo prikupne veverice, glasne in radovedne gosi, elegantni labodi ter zabavne račke. Hvala bogu torej za njihovo več kot odlično podzemno železnico, taksije, kot bi jih vzel naravnost iz starega filma, ter visoke avtobuse, ki delujejo kot povečana otroška igrača.
Naravnost šokantna, sploh za nas, ki prihajamo iz tako majhne dežele, je ponavadi tamkajšnja kulturna raznolikost ljudi iz vseh koncev sveta. Takšni in drugačni jeziki se kar prepletajo med seboj, na koncu pa vendar vedno najdejo skupno rdečo nit v angleščini. Z velikimi očmi in napetimi ušesi zajemam vse okoli sebe, kot majhen otrok; to mesto živi, ima hiter tempo in zanj potrebuješ tudi veliko samozavesti in samostojnosti. Morda sprva zastrašujoča, a ta pisanost družbe kaj hitro postane tudi naravnost omamna, saj te zares postavi na svoje mesto, kjer se zaveš svoje majhnosti in relativnosti svoje kulturne ali nacionalne identitete.
Dober dnevni načrt je ob kratkem obisku, kot je bil ta, seveda ključnega pomena. Do danes me je že izučilo, da ob prezahtevnem planu na koncu ne uživaš in tudi ne užiješ toliko, kot bi v resnici lahko. Potovanje zame ne pomeni “pofočkanje” na vseh must have lokacijah, temveč odkrivanje skritih, včasih celo nekaterim nepoznanih kotičkov, spoznavanje hrane in kulture ter zaznavanje samega utripa tistega koščka sveta. Tokrat sem si na primer ob obisku legendarne dvorane Royal Albert Hall zaželela doživeti pravi angleški Afternoon Tea (in pri tem ne mislim le na vroč napitek iz čajnika, ki je na voljo tudi na domačem štedilniku, temveč na celoten ritual britanskega “čajnega obroka”, s svojimi značilnimi poslasticami ter s točno določenim vrstnim redom postrežbe v umirjenem tempu). Ker je bilo razpoložljivega časa manj, večino glavnih znamenitosti pa sem obiskala že v preteklosti, se mi je to zdela super zamisel. In da smo celotno zadevo še dopolnili (ker je bila ravno nedelja) je na to do spisku pristal tudi njihov sloviti Sunday Roast. Toplo priporočam oboje, sploh pa njihov popoldanski čaj v izvirnem angleškem lokalčku, obogaten z čudovito prezentiranimi kruhki in sladicami, med katerimi seveda ne manjkata niti najbolj tipični angleški sendvič in scones kolač. No, in tudi kozarec penine za piko na i!
