Manjši kot je um, večja je domišljavost

Abram Hicks je nekoč povedal, da bomo v tem življenju imeli ljudi, ki nas ljubijo, ljudi, ki nas sovražijo in nič od tega nima povezave z nami.

Wayne Dyer pa je dodal, da osebe, polne ljubezni, živijo v svetu, ki je poln ljubezni. Osebe, polne sovraštva, živijo v svetu, ki je poln sovraštva. Vendar ostaja svet en in isti. Na kateri strani ste torej? Včasih imam občutek, da ta isti svet neprestano in zelo radovedno trka na naša vrata, saj ga zanima, če smo končno osvojili lekcijo. V nas samih je vedeti, ali smo samo površno obrnili list ali smo resnično razumeli sporočilo vesolja. Pravijo, da so znaki povsod, če jih le znaš ujeti. In da je vsak izmed nas edinstven in neprecenljiv v očeh mogočne sile, ki nas tako skrbno varuje. A ko izgubimo nit in pozabimo, kako smo pravzaprav pomembni, se hkrati tudi prepričamo, da je vesolje na nas pozabilo. A vendar se to ne zgodi prav nikoli in tisti, ki znajo videti ter začutiti onkraj življenja, jasno povedo, da nismo sami.

Večkrat sem že pisala o tem, da pogrešam prijaznost. In z veseljem bi rada pozdravljala več ljudi, ki znajo gledati tudi srcem, ter se znebila tistih, ki ne znajo ali ne zmorejo rasti. Prijaznost lahko naredi čudeže, tako kot odločitev, da s spremembami začnemo takoj, kjerkoli smo, četudi imamo občutek, da ni pravega orodja, da zemlja ni dovolj plodna, da sami nismo pripravljeni. V resnici smo in prav gotovo bomo po poti našli vse potrebno zato, da pridemo do cilja. Vsak dan srečujem veliko ljudi in imam vedno občutek, da se prav od vsakogar lahko kaj naučim. Ker vsak je, na nekem področju, boljši ali pa vsaj drugačen, če znamo te drugačnosti ujeti in razumeti. Preden se torej podam v nove odločitve in drastične poteze, imam v mislih le eno: naj bo sveča dejansko vžgana, preden ugasnemo vžigalico.

Kitajci pravijo, da je bil najboljši trenutek za posaditev novega drevesa pred dvajsetimi leti. Drugi najboljši trenutek pa je zdaj. Koliko stvari vas za vogalom ali pod predpražnikom strpno čaka in ve dobro veste, da so tam, a se pretvarjate, da ste slepe in gluhe zato, ker je težko začeti? Koliko zamujenih trenutkov je za nami, najbrž le zato, ker se tako neskončno bojimo mnenja drugih in ne razumemo, da je tudi resnica relativna in nikakor ista za vse ljudi, ki so vpleteni v zgodbo? Pameten človek je tisti, ki zazna potrebo po spremembi takrat, ko je ta nujno potrebna. Se ne upira, morda se le prepusti toku, najde nov smisel, gre naprej, celo po novi poti in brez strahu, saj smo na koncu vsega del istega vesolja in niti ni rečeno, da se nekoč, nekje, ponovno ne srečamo. Poti, ki se prekrižajo, se včasih tudi prekinejo, a ne bojim se več samote, izgube, sprememb, veselim se novih začetkov in čudovitih trenutkov, ki še pridejo.

Nikoli se nisem pritoževala nad stvarmi, ki jih nimam. S svojimi modrimi očmi sem lahko občudovala in zelo od blizu vohala neskončno bogastvo. Razkošne vile, helikopterji, nesramno draga potovanja, občutek mogočnosti in tega, da ni meja. Vedno mi je bilo zanimivo vedeti, da vse to obstaja in so tudi ljudje, ki v tem lahko uživajo. Doma so me naučili gledati onkraj golega videza, ker človek, ki veliko ima, je tudi človek, ki veliko gara. Tako so tudi moji dnevi sestavljeni in marsikdaj nemogočih urnikov. Ko Sofia zaspi, se kot novodobna vampirka pretihotapim do računalnika in začnem sestavljati zgodbe. Zgodbe za vas, a predvsem zame. Zgodbe o ženski, ki vam je zelo podobna in četudi je osebno še ne poznate, verjemite, da je delček mene v vsaki izmed vas. Osebna rast me je presenetila v različnih oblikah, ki jih na začetku nisem znala razumeti, šele kasneje sem dojela, da se včasih tudi človek sleče, ostane gol in brez maske hodi po svetu peprosto zato, ker zmore. Ne vem, če je to povezano s štiridesetim, morda le z življenjem in tem, da imam vse antene na svojem mestu in vse so noro aktivne, tako da mi noben pogled, nobena beseda, nobena misel ne uide. In pride tudi trenutek, ko preprosto sprejmeš stvari takšne, kot so, z mirom v duši, veseljem, ker se zavedaš, da je vsak trenutek pravzaprav najboljši. In to te razsvetli.

Manjši kot je um, večja je domišljavost in morda je res, da življenje ne pomeni najti sebe. Pomeni sebe narediti.