Meje sveta določa naš jezik

Ljubezen zahteva več predanosti in manj žrtvovanja. Ne strinjam se, da je v ljubezni vse dovoljeno. Vsi se rodimo s plemenito in pristno predstavo o ljubezni, vendar jo na koncu zlorabimo. Klasični model romantične ljubezni je del naše emotivne vzgoje. Dolgo so nas prepričevali, da je ljubezen tudi boleča, pa vendar je zdrav odnos predvsem nadaljevanje svoje duše v drugem telesu, je to, da se dopolnjujemo in včasih nasprotujemo, se pa predvsem sprejmemo takšni, kot smo. Skrivnost je ravnovesje in kot pri vseh stvareh moramo tudi pri ljubezni vedeti, kdaj je preveč in kdaj je premalo.

Dana nam je bila beseda in prav ta poskrbi, da se razlikujemo od živali. Lahko komuniciramo, izberemo stavke, določimo pike in zamenjamo vejice, kar se mi zdi neverjetna prednost in hkrati razlog, zakaj je človek tako poseben. Nekje sem prebrala, da ljubiti se ali seksati ni isto, ker gre v prvem primeru predvsem za to, da se znebimo svojih strahov in pokažemo svojo najbolj intimno resnico. Ljudje se bojijo prav tega: intimne golote in dejstva, da spustijo nekoga v svoj svet, vedno brez zagotovil, da ne bo nikoli odšel. A brez tveganja ni prave igre in brez prepuščanja toku ni pravega življenja. Rešita nas lahko le ravnovesje in zdrav razum.

Besede nam pomagajo, da se stvari zgodijo, saj imajo veliko moč. S pomočjo besed lahko opišemo različne resničnosti in jih tudi generiramo. Ker beseda ni nikoli nevtralna, pusti pečat in nas spodbudi k dejanju. Poleg tega naš glas ustvarja povezave ali vzpostavlja razdalje, razjasni koncepte in pomaga, da se naša identiteta oblikuje. Ludwig Wittgenstein, znani filozof, matematik in jezikoslovec, je dejal, da meje sveta določa naš jezik. Resničnost zaznavamo in opisujemo z besedami, ki jih uporabljamo v vsakdanjem življenju. Morda bi bilo prav, da bi malo več razmišljali takrat, ko rečemo da in tudi takrat, ko rečemo ne. In sploh takrat, ko si omislimo veliko besed za hrbtom in smo prepričani, da lahko o vseh govorimo ter delimo mnenje, četudi nas nihče ni zanj prosil. Z leti mi je tišina postala noro všeč in v njej najdem ogromno in več besed kot v praznem pogovoru s še bolj praznim človekom.

Vedno se sprašujem, ali sem dovolj pozorna do besed, ki sestavljajo moj svet, ali jih dovolj skrbno izbiram in namenim tistim, ki jih tudi razumejo. Ker v našem svetu obstajajo luknje in pomanjkljivosti. Otroke, ki so izgubili starše, imenujemo sirote. Vsi, ki so izgubili zakonca, so vdovci. Vendar večina jezikov še ni dala imena tistim staršem, ki so izgubili svoje otroke, enako pa velja tudi za tiste, ki so izgubili brata ali sestro. V naši resničnosti obstaja praznina; obstajajo nevidne stvari in trpljenja, ki jih še nismo definirali, a so kljub temu prisotne in še kako žive. Vsi doživljamo čustva, ki nimajo imena, zanje v slovarju ni prostora, a to še ne pomeni, da jih ni.

Ljudje bi morali sebe gledati in spoznati skozi čustvena zrcala, da bi se videli v oblačilih, ki jih nosimo, in ta oblačila so lahko pogledi, besede, božanje ali naklonjenost. Tako nastane ljubezen, najprej do sebe in potem do vseh ostalih.