Včasih se zdi, da življenje v vsej svoji lepoti skriva najtežjo resnico – minljivost. Preprosto ne vemo, kdaj bo zadnjič, ko bomo nekoga objeli, mu namenili nasmeh ali ga slišali reči nekaj toplega. A ravno v tej nepredvidljivosti se skriva neprecenljivost trenutkov. To razmišljanje me je prevevalo, ko sem izvedela za smrt mojega prijatelja Mirana. In kot bi rekla moja mama: najtežje je vedno tistim, ki ostanejo.
Miran je bil varnostnik na televiziji, a mnogo več kot to. Bil je svetla točka vsakega dneva – vedno nasmejan, vedno pozitiven. Imel je to neverjetno sposobnost, da je še tako dolgočasen trenutek spremenil v nekaj posebnega. Njegov smeh je bil nalezljiv, njegov pogled iskren, njegov duh neomajen. Rad je imel rok glasbo in nikoli ni skrival svoje ljubezni do dobre, domače hrane. Spomnim se ga, kako je za noč čarovnic nosil buče, v septembru belo grozdje, vmes pa bezgov sirup, ki sem ga oboževala. Te malenkosti so bile del njegovega značaja, njegovega veselja do življenja, ki ga je z nami delil na tako spontan, iskren način. In čeprav so bile to majhne geste, so se me dotaknile globoko.
Nekateri ljudje v naša življenja prinašajo lahkotnost in ko odidejo, čutimo težo njihove odsotnosti. Praznino, ki jo pustijo, je težko opisati z besedami. Pogrešala bom njegove iskrive oči, njegov topel glas in način, kako je znal biti vedno prisoten v trenutku, ne glede na vse okoliščine. Najbolj pa me boli misel, da mu nikoli nisem povedala, koliko mi pomeni.
Kolikokrat si rečemo, da bomo to naredili jutri, da je še čas? A resnica je, da časa nikoli ni dovolj, ne, ko gre za ljubezen, hvaležnost in iskrena čustva.
Ko pride konec, ostanemo z neizrečenim in srcem, polnim obžalovanja. Miran je bil človek, ki je znal ceniti male stvari, ki nas delajo žive – hrano, glasbo, smeh in družbo. In čeprav ga ni več, vem, da me bo spomin nanj vedno spremljal. Njegova energija je bila tako močna, da je ne bo mogel izbrisati niti čas.
Danes razmišljam o minljivosti življenja in kako dragoceno je, da cenimo vsak trenutek z ljudmi, ki jih imamo radi. Želim si, da bi se večkrat ustavila in mu to povedala. Da bi še enkrat sedla ob njem, poslušala njegov smeh in mu priznala, kako zelo sem ga imela rada.
Smrt nas vedno opomni na tisto, kar v vsakdanjem življenju tako zlahka pozabimo – življenje je kratko, a v svoji kratkosti lahko tako lepo, če znamo ljubiti in ceniti tiste okoli sebe.
Dragi Miran, hvala za vse. Za smeh, za trenutke, za brezskrbnost, ki si jo prinašal v naše dni. Pogrešala te bom.
