Močne ženske, ki prav tako potrebujejo razumevanje

Vsi imamo meje, toda ljudje, ki se znajo dolgo upirati so v resnici tisti, ki najbolj trpijo, in hkrati tisti, ki potrebujejo največ časa za to, da bi svojo situacijo spremenili. Odzivanje je neke vrste razumevanje, saj se postaviš zase šele takrat, ko dojameš situacijo, postaviš vejico, potem piko in razumeš, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Vemo, da smo ženske na tem področju prave mojstrice: si zatiramo oči in najdemo razloge in opravičila tam, kjer jih ni. Najdemo izhode, četudi nam vesolje že leta in leta govori, da so vrata napačna in najdemo notranje svetove, ki mnogokrat rešujejo zunanje, sploh tiste, ki v resnici niti ne obstajajo.

Marsikdo slepo verjame, da čustveno močna oseba zna nadzorovati svoje občutke. Veliko slišimo o čustveni inteligenci, v resnici pa je ne poznamo in še vedno zaupamo napačnim ljudem, še posebej takrat, ko nam notranje antene glasno povedo, da delamo napako.  In marsikdo nas želi prepričati, da so čustva nasprotno od razuma, a kot je nekoč povedal Gustave Flaubert: “Srce je bogastvo, ki se ne prodaja ali kupuje, ampak je dano kot darilo”.

Veste, kaj me najbolj potolaži v tem trenutku življenja? Zavedanje, da lahko računam na nekaj pravih ljudi. In zavedanje, da bi vedno našli pravo besedo zame, ker v njihovih očeh, za spremembo, nisem tista, ki najde rešitve in tolaži druge, temveč tista, ki se zna tudi sesuti in zapreti vase. Notranji svetovi so pravo zatočišče, a včasih postanejo tako varna vas, da iz njih preprosto nočeš. Ali ne moreš. Z drugimi že celo življenje sklepam kompromise, predvsem v poslu, žongliram med energijami, kot bi delala v cirkusu, in skušam ujeti “prave trenutke”, čeprav dobro vem, da jih v resnici ni. Medtem imam občutek, da se to od mene pričakuje. Da zmorem. Zelo enostavno in najbrž podobno tudi vam, a v drugi sferi.

Sem trdna, kadar je treba pomagati nekomu v težavah, sem blizu, ko me nekdo potrebuje in sem nevidna, ko slutim, da je bolje, če sem za vogalom. Dvigujem jambor ladje v viharni noči, sem marsikdaj steber, na katerega se vsi naslanjajo, skala, po kateri vsi tečejo čez reko. Če se malo poglobim v svojo osebno resničnost, se zavem, da imam veliko breme odgovornosti na svojih ramenih in tudi v srcu. V resnici ne vem, če sem dejansko tako močna, prej bi rekla, da sem navajena izvajati skrajni in nezdrav odpor, trkati na zaprta vrata in marsikdaj iti z glavo skozi zid, nespametno, ker nimam dovolj samozaščite.

Poletje mi je všeč tudi zato. Ko sem cel dan v kopalkah in bosonoga hodim po svetu, imam občutek, da sem še najbolj skrita v svojem oklepu. Kar je paradoks. A morda je tako, da se prav poleti znebimo odvečnega in pridemo do bistva, do tistega najbolj krhega dela sebe, ki pa nas naredi edinstvene.