Moj oddih v zasneženi Avstriji

Nisem največja ljubiteljica snega, deloma tudi zato, ker sem se pred mnogimi leti na ledenem Kaninu ustrašila in imam od takrat preveliko spoštovanje do hribov. Zdi se mi, da je tam človek vedno na robu in nikoli ne veš, kdaj se bo pojavilo kaj, kar te bo potisnilo na drugo stran. Morda sem ekstremna, priznam, sneg mi je podaril tudi izredno lepe, romantične in tople trenutke, ki jih bom za vekomaj nosila v srcu. A saj veste, kako je s tem, pri tridesetih greš lažje kot pri štiridesetih, tako da ne vem, kako bo z mano pri petdesetih! Prav slučajno sem našla Klipplitz resort v Avstriji in se že na prvi pogled zaljubila v lesene hiške in kamin v dnevni sobi. Iskala sem kraj za vikend, ki bi bil na snegu in mi hkrati omogočal, da si vsaj malo odpočijem. Saj veste, kraj za dušo. In ker se stvari nikoli ne zgodijo slučajno, sem ga tudi našla.

Leseno, toplo, pristno in po svoje enostavno, a zelo glamurozno. Težko izberem besede za ta kraj, ki ga morda tudi poznate, saj je tukaj veliko prog, ki navdušujejo ljubitelje smučanja. Poleg teh pa gre tudi za mesto, ki malo spi, odmaknjeno od vsega, zelo spokojno, skoraj mistično in izredno tiho. Všeč mi je bila gosta tema, ki se je spustila skozi gozdove, zvezde visoko na nebu in pisk vetra, ki je ponočni pripeljal do zavidljivih minus 12 stopinj. Ti pa si notri, mirno in varno počivaš ob ognju, uživaš življenje, pišeš dnevnik, bereš knjige, se igraš skrivalnice in po tihem upaš, da se dopust ne bi nikoli končal. Vedno sem bila v hotelih in nisem prav dobro razumela čara kuhanja in pripravljanja jedi, sploh v hribih, ker moraš vse vzeti zraven in prav predstavljala sem si, da sama potrebujem kombi za vse, kar se mi plete po glavi in srcu. A v kolikor znaš ostati bolj skromen in tudi realen, težav sploh ni.

Pravzaprav je eden najljubših trenutkov zajtrk s kavo, ki jo skuhaš sama, pa tudi peka pice zvečer, če se ti seveda ljubi. Ker so te hiške tako lepe in ljubke, je pač tako, da človek sploh ne bi šel ven, pa tudi mraz naredi svoje: znotraj je veliko bolj varno. In zraven se nahaja restavracija, sredi smučišča, ki jo moraš nujno rezervirati, pridejo pa po tebe z motornimi sanmi in potem doživiš pravljico, za katero misliš, da ne more obstajati. Pa vendar … V hribih je vse drugače. Čas je upočasnjen, ljudje razmišljajo na drugačen način, vajeni so zore in ne visijo na internetu. Ki mimogrede tukaj zelo slabo deluje, a ga nisem pogrešala, pripravila sem se na to, da ne bom delovna, bom samo jaz, v pižami že ob šestih popoldan in prilepljena za šipo, ki ti nudi neverjeten pogled takrat, ko sonce zahaja.

In kaj me je najbolj očaralo? Vonj po kaminu, postavljen zrcalno v dnevni sobi in spalnici, kopalnica v lesu, talno gretje, super sodobna kuhinja, ki si jo lahko le želiš, in zrak, ko stopiš na veliko teraso in ti je v hipu jasno, da to ni zadnjič. Tam pustiš srce. Razmišljaš o stvareh, ki so pomembne, o tem, koliko pravzaprav delamo in kako malo počivamo, razmišljaš o aparatu za kavo, ki te čaka v kuhinji in kar kriči po tem, da se ustaviš, si pripraviš napitek, uživaš in spustiš vse od rok. In zanimivo, kako gre svet še vedno naprej, četudi ves čas ne nadzoruješ in se preprosto prepustiš valu življenja.

Saj sem že mnogokrat napisala, kako so majhne stvari tiste, ki najbolj štejejo, in to ni le citat. Brez njih smo izgubljeni. Brez sebe smo samo telesa, ki slepo hodijo po svetu. Včasih je kar dobro, da se ponovno najdeš. Morda se zgodi kar doma, ko v roke vzameš dobro knjigo. Ali nekje visoko v gorah, ko imaš občutek, da je sestavljanka popolna in dokončana, ti pa si del čudovite zgodbe, ki se je šele začela.