Ena izmed mojih najljubših knjig je Mali Princ in prav včeraj sem jo ponovno vzela v roke. Najbrž je magična, saj vsakič odkrijem kaj novega in zanimivega, kot bi jo prvič prebirala. Avtor Saint Exupéry pove, da je “čas, ki si ga zapravil za svojo vrtnico, naredil tvojo vrtnico tako pomembno,” in prav v tem stavku sem našla enega najpomembnejših stebrov naših odnosov. Naše osebne vrtnice so v resnici duše, ki nas objamejo takrat, ko smo polni zlomljenih delov in nas je kar težko sestaviti.
Čeprav smo si različni, smo si ljudje tudi zelo podobni, združuje nas nekaj posebnega in edinstvenega. Vsi smo v iskanju osebe, ki nas bo oboževala “zaradi tega, kar sem, ne pa zaradi mnenja ali interesov“. Ta misel nas opominja, da smo, kljub številnim razbitim delom, ki onemogočajo prešteti vse kose, celi in nenadomestljivi za tiste, ki nas znajo objeti. Nekega dne nas bo nekdo tako močno objel, da bo znal vse zlomljene dele spet sestaviti; takrat si bomo opomogli od vseh bolečin, slabo bo izginilo v sekundi in ugotovili bomo, da smo pod poškodovano površino še vedno mi.
Ta teden sem sestavila seznam stvari, za katere srčno upam, da jim bomo posvetili več pozornosti in hvaležnosti takrat, ko bo Covid zgodba za nami. Verjamem, da se bomo znali ustaviti in, četudi nismo verni, jim posvetiti molitev ali lepo misel, kar je v resnici enako, predvsem v smislu, da ljudje potrebujemo lepo in dobro, sicer težko funkcioniramo. Sama potrebujem več dobrih ljudi in pristnih odnosov, več potovanj in večerij ob morju, pa četudi gre za sendvič z mortadelo in olivami, ker ne govorim o razkošju, le o tem, da se čas ustavi in uživamo v stvareh, ki so nam všeč. Tudi v objemih, predvsem v tistih, ki spravljajo skupaj razbitine, in v prijateljih, ki znajo poslušati in biti tiho takrat, ko nastopi naša zgodba.
Ne vem, kakšen bi bil vaš seznam hvaležnosti, a moj se sliši tako. Hvala za:
- avtobuse, v katere stopiš iz katerihkoli vrat
- potovanje v katerikoli kraj po svetu
- prijateljice v pizzeriji in druga ob drugi
- poletne noči z glasbo na plaži do poznih ur
- mamo in očeta, ki se svobodno gibljeta
- jasne oči starejših ljudi, ponovno brez strahu
- sadje na tržnici in roke, ki se ga dotaknejo
- rože iz Nizozemske v moji priljubljeni cvetličarni
- odprte kabine v vseh trgovinah
- objeme z neznancem zato, ker si mu pokazal pot
- rokovanje z neznancem zato, ker si mu popestril dan
- manj razkužil in več dišečih sveč
- manj mask in več čistega zraka ter zdravih pljuč
In to še ni vse. Nadaljevala bomo vsaj do konca avgusta in seznamu dodala točke. Sedim na čudovitem fotelju in okoli mene je vse brezhibno, zato razmišljam, da moramo življenje res ceniti in se pustiti presenetiti tudi takrat, ko je vse na svojem mestu. Saj to, da je logično, da je red, da je po tirnicah, je v resnici največja čarovnija.
7 Comments
Čudovito napisano. Besede, ki te objamejo. Hvala 🙂
Hvala in objem nazaj!
Spoštovana Lorella,
…..kako navdihujoče…,
iskrena hvala (spet) za podeljen zapis, ki se vtisne…
Vse dobro vam želim!
Enako, draga Liljana!
Draga Lorella,
čudobit in navdihujoč zapis, ki poboža in objame dušo. Zaradi situacije v kateri smo srečujem ljudi, ki imajo strah v očeh. Želim si, da bi iz njihovih oči žarel nasmeh in sreča.
Hvala za podeljen navdih.
Zelo lepa misel, najlepša hvala, ker si jo delila z nami!
hvala Lotela, jaz bi bila pa zelo srecna da iz nobenih otroskih oci ne bi stekla solza bolecine lakote, prezira . Da bi ljudje priznali drugacnost drugega, da bi spoznali, da imamo vsi duso in srce in zeljo po objemu. Velik objem posiljam vam in vsem, ki prenirajo vase cudovite misli