Moja pravljica

V zadnjem času se pogosto ustavim in premišljujem o svojem življenju. Občutek hvaležnosti me preplavlja kot nikoli prej. Zavedam se, da sem v obdobju, ko se počutim bolje kot kadarkoli prej. Moje zdravje je dobro, moje srce je polno in moja misel jasna. Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj lahko tako samozavestno trdila, da sem srečna in zadovoljna.

Razmišljam o vseh malenkostih, ki sem jih prej jemala za samoumevne. Vsako jutro, ko se prebudim in začutim toplino sončnih žarkov na svojem obrazu, me preplavi občutek sreče. Lahko diham s polnimi pljuči, lahko se smejem brez zadržkov in uživam v vsakem trenutku. Moje telo je močno in zdravo, in to je dar, ki ga ne jemljem več zlahka. Hvaležna sem tudi za vse izkušnje, dobre in slabe, ki so me pripeljale do točke, kjer sem zdaj. Vsaka preizkušnja, vsaka solza in vsak nasmeh so bili del poti, ki je oblikovala mojo notranjo moč in modrost. Sedaj, ko pogledam nazaj, vidim, da je bila vsaka ovira le del večjega načrta, ki me je učil, kako biti boljša, močnejša oseba.

Nikoli nisem bila v tako dobri koži. Ne samo fizično, ampak tudi psihično in čustveno. Naučila sem se, kako se resnično ceniti, kako ljubiti sebe in svoje življenje. To notranje zadovoljstvo je nekaj, kar želim deliti z vsemi okoli sebe, saj verjamem, da lahko vsakdo doseže to stanje miru in sreče. Hvaležnost mi je odprla oči za lepoto sveta okoli mene. Vsak trenutek je dragocen, in jaz sem odločena, da ga izkoristim v polnosti. Življenje je darilo, in zdaj, bolj kot kdajkoli prej, ga živim z odprtim srcem in nasmehom na obrazu.

Žal mi je le za čas, ker zdaj vem, da ga bo občutno premalo. Čas za tiste, ki jih ljubim, in čas za stvari, ki resnično štejejo. Vse ostalo je kot meteorit, ki gre mimo in da, pusti posledice, a spet so odvisne od tega, koliko se pravzaprav z njimi ukvarjaš. Zaprem oči in sem v svojem svetu, tako mirna in srečna, da me skoraj zaboli. Vedno pomislim, da je to učinek poletja, ko slečeš vse in ostaneš le ti, brez mask in oklepa, esenca človeka. In diši po ljubezni.