Moje potovanje v Hallstatt

Hallstatt je mesto, ki ga morda poznate, saj močno dvomim, da ga niste nikoli opazile. Je eno izmed najbolj fotografiranih Instagram mest, saj je resnično fotogenično in po svoje edinstveno. Nahaja se v Avstriji, na poti za Salzburg, ravno dovolj daleč, da si ga lahko privoščite kot izlet za vikend, kar vam toplo priporočam. Videle ga boste v enem dnevu, pravzaprav boste potrebovale veliko manj, a Hallstatt je poln neverjetne čarovnije in vas bo globoko prevzel, zato bo cel vikend še vedno premalo, da bi ga bile site.

Obiskala sem ga decembra v prepričanju, da bom naletela na čudovit božični sejem. A ga ni bilo. Slabo sem se pozanimala in se tukajšnji sejem odvija le dva dni v decembru (sedmega in osmega), potem mesto ponovno pade v globok spanec. Med prebivalci se šušlja, da je poleti tukaj neznosno: preveč turistov, sploh Kitajcev, ki so pri sebi doma zgradili točno kopijo tega mesta, ker jim je noro všeč. Posledično postanejo ulice nasičene z vsem: z dežniki, fotografskimi aparati, kamerami in željo po selfijih tudi na pokopališču. Vse to sem doživela iz prve roke, zato vam iskreno povem, da mi je včasih prav nerodno biti človek. Zdi se mi, da so nekateri dobesedno izgubili kompas.

Zaradi narave in še zlasti zaradi znamenitih predzgodovinskih grobov in solnih rudnikov je Unesco leta 1997 to območje Avstrije zapisal v svetovno dediščino. Solni rudniki, po katerih je tudi pokrajina dobila ime Salzkammergut, so zaslužni za to, da se je v teh nekoč nedostopnih krajih zaradi dragocenega belega zlata lahko živelo. Mesto te očara tako kot nobeno. Čez dan se veliko ljudi pretaka po ozkih ulicah, a ko dvigneš nos proti nebu in zagledaš neverjetne, lesene konstrukcije, balkone, kamnite poti, pozabiš na vse. Svet se po svoje ustavi. Nekoč so tukaj živeli Kelti in za seboj pustili veliko magije.

V izložbi restavracije, v kateri sem jedla najboljšo skutino pito na svetu in najboljše testenine z gorgonzolo, je pošast, ki ima v roki dojenčka. Bizarno, srhljivo, a zelo v slogu z mestom. Povsod je čutiti posebno energijo, sprehod do pokopališča, ki se nahaja na vrhu hriba, pa je nujen zato, da zaznate drugačno dimenzijo življenja. Težko opišem kaj in kako, ampak v tem mestu se nekaj dogaja. Pokojniki se na majcenem pokopališču pri Marijini cerkvi s terase počasi selijo v kostnico za cerkvijo, da njihove poslikane kosti naredijo prostor novim rodovom. Gre za običaj, ki ga danes težko razumemo, a kljub temu, da govorim o okrašenih lobanjah, je na njih nekaj čarobnega.

Biser Avstrije, v katerem živi približno tisoč prebivalcev, zaseda visoko mesto med najlepšimi kotički na zemlji. Okoli obeh cerkva se tiščijo lesene alpske hišice, ki lezejo tudi v strmi breg, med hudourniške grape, kot bi hotele ubežati zdrsu naravnost v vodo. Hiške stojijo druga na drugi in dobite občutek, da se domačini na svoja dvorišča lahko spustijo le s padalom. In tako lebdim tudi jaz. Dežuje in je hladno. Uživam v ledeni hoji, med lužami in snegom, ob šestih popoldan je že vse zaprto, čeprav je vse skupaj le peščica trgovin in našla sem le eno, dovolj čarovniško za moje oko. V njej je stara gospa prodajala čudovite okraske za jelko, lanterne, sveče, ptičke in čudežne stvari, ki so imele svojo zgodbo. Očarana sem nad vsem.

Ne vem, zakaj, a v Hallstatt se bom vrnila. Drevesa rastejo na fasadah, skrivnostne stopnice ne peljejo nikamor, mozaiki v cerkvi vzamejo sapo, pokopališče je čudežno veselo, v lokalu vsi vedo, da smo tujci in nas gledajo, kot v vesternih. Povem vam, nekaj je v zraku, nekaj večjega kot vse tiste Instagram fotografije s filtri ali brez. Ker mesto ne potrebuje nobenih dodatkov, je prav brezhibno in edinstveno takšno, kot je.