Morda je bolje imeti mir kot prav

Pred leti sem našla stavek, ki mi je dal misliti:

Bodite selektivni v svojih bitkah, kajti včasih je mir pomembnejši od tega, da imate prav.

Izjava me res ni pustila ravnodušne, ravno nasprotno, imela sem občutek, da je celo modrejša in globlja, kot se mi je na začetku zdelo. Najbrž se vam je že zgodila zanimiva izkušnja, povezana s spominom in emocijami; ko smo predolgo jezne ali bijemo moralno bitko, čez nekaj časa pozabimo na predmet prepira in na koncu za to plačamo previsoko ceno: zrušenje miru in dolgoročen občutek slabosti. Zato si upam reči, da zgornji citat kar drži: z določenimi ljudmi nima smisla iskati pravice, ker ne pridemo nikamor, gremo le z glavo v zid, bolj je pomembno ohranjati notranje ravnovesje in morda imeti dovolj moči, da odkorakamo stran.

V središču citata je ponos, ki se ga uradno ne omeni, a je marsikdaj glavni akter vsega. Ali je ponos vrlina ali napaka? Poenostavljeno bi bilo, če bi ga opredelili na en ali drugi način. Zaradi ponosa naredimo v življenju marsikatero neumnost in zmotno mislimo, da je imeti prav edino, kar na koncu šteje. Ne, daleč od tega, šteje predvsem to, da mirno spimo in se še bolj mirno zbudimo, da znamo spustiti in živeti, da se s svetom preveč ne obremenjujemo, ker je življenje le eno in je preveč dragoceno, da bi se ukvarjali z neumnostmi. Pa ne samo to.

Kar manjka sodobnemu človeku, je zelo enostavna vrlina: poslušati in manj govoriti.

Ko človek ne komunicira zmerno in premišljeno, na koncu izkrivi predstavitev svojih razlogov in ne posluša več drugega. Zanima ga le imeti prav, za vsako ceno, četudi postane že smešno. Ali žalostno, odvisno od zornega kota. Biti selektiven je lastnost, ki nam lahko prihrani veliko trpljenja. V tem primeru lahko krepost izbire, kako in s kom se ne strinjati, ohrani nekaj tako dragocenega, kot je notranji mir. Odziv na bolečo situacijo s potrpljenjem in strpnostjo je odraz čustvene moči in nam pomaga odpustiti, pa tudi pozabiti. Obravnavanje težkega trenutka v tem duhu pomeni dobro nadzorovati svoje občutke, uživati v lastni samozavesti in čustveno inteligenco.

V življenju se naučimo odpuščati šele, ko nam je bilo veliko odpuščenega.

Za konec še droben nasvet, ki ga že poznate, a zdi se mi kar dobro, če ga skupaj ponovimo: energija sledi pozornosti. Zaradi tega se ne smemo osredotočati na to, čemur se poskušamo izogniti, ampak na to, kar želimo, da se zgodi. V tem smislu, imejmo vedno zelo jasne misli, želje in cilje.