Morda že veste

Intuicija je glasnejša od besed. Naše notranje antene čutijo in vidijo boljše, kot mislimo, naše vibracije pa nas lahko vodijo zelo daleč, če se le odločimo, da jim sledimo. Kdo sanja vaše sanje? Samo ve. In kdo ima v rokah vajeti življenja ter odloča o osebni sreči, rasti in zadovoljstvu? Ponovno ve. Ne vem točno, kdaj se v človeški rasti zgodi,da pozabimo na detajle, ne vem, kdaj nehamo jasno zaznavati dobro in zlo, kdaj nehamo verjeti, da nas nekdo resnično čuva in nevidno vodi, pa četudi ni ravno Dobra Vila. Ali pač. In kdaj pozabimo moliti za svoje želje in osebno srečo, ker da, gre za stvari, ki nam pripadajo in si jih zaslužimo, gre za življenje, ki nam je bilo podarjeno in ga včasih mečkamo in maltretiramo, kot staro majico, ki ni za nikamor. Življenje. Samo eno. Tega z veliko lahkoto pozabimo.

Kar čutite, je sveto. Ko se poglabljate vase in najdete najbolj akutno bolečino, vedite, da je čarobna. Bolečina je tisto, kar vas naredi žive in poskrbi, da se premaknete iz mrtve točke. In hkrati vam sporoča, da nekaj ni bilo na svojem mestu in se zato morate spremeniti, ne spremeniti ostalih, spremeniti sebe, kar je edino možno. Zadovoljstvo je vaša pravica tako kot iskrice v očeh in, prosim, odložite tisti rukzak s kamni, ker ni pomembno, ali je svet razumel, da zmorete, bolj je pomemno, da cele in zdrave pridete do vrha in naj bo pot čim bolj prijetna. Kopičimo spomine in grenke izkušnje, oklepamo se negativnih dogodkov vedno s strahom zato, da jih slučajno ne bi pozabili. Če bi bile tako vztrajne z lepimi stvarmi, ki jih imamo v življenju, potem bi bilo moje pisanje nesmiselno in prepričana sem, da bi bile lahko prav vse že svete. A nismo in to mi je všeč. Všeč so mi napake, ker jih lahko popraviš in brezhibnost je le utopija, pa tudi slika, ki je izredno perfektna, te ne privlači. Pred kratkim sem v reviji zagledala zelo zanimivo fotografijo ženskih rok z okrušenim lakom, daleč od tega, da so bile popolne, a sem si jih zapomnila, še več, prizadele so me, ker so bile tako realne, tako blizu in po svoje tako moje. Življenje je včasih prav takšno: okrušeno in nepopolno, a vedno lesketajoče in briljantno, če ga le znamo pogledati iz pravega kota.

Naša realnost je naša energija. Ko se osredotočimo na stvari, pošiljamo jasno sporočilo: želimo si, da se zgodijo. Torej, drage moje, kaj si sploh želite? Kajti zadovoljstvo in sreča nista odvisni od nekoga ali nečesa, sta povezani le s sposobnostjo, da ostaneš z mislimi tukaj in zdaj, da preveč ne tavaš po preteklosti ali se izgubiš v bodočnosti, za katero tako ali drugače ne veš, če se bo sploh zgodila. Ta teden sem zelo ponosna nase, ker sem svoje misli prelevila v besede, nisem šla na tisti sestanek, ker mi tiste osebe ne koristijo in ne poskrbijo za mojo srečo, namesto vsega sem šla na večerjo v Italijo in tako praznovala uspeh v službi. Ker si zaslužim. Včasih ti je prav nerodno na ves glas reči, da ti nekaj pripada in si sam poskrbel za uspeh, ker se ves čas bojiš, kako te bo svet razumel, kako bodo drugi interpretirali besede, ali ne boš izpadel nečimern, preveč samozavesten, poln sam sebe zato, ker nisi bil tiho. Veste, kaj, čudeži so lahko na meniju vsak dan, če smo jih pripravljene sprejeti. Vsak ima v sebi zelo svetlo luč, ki ga vodi skozi življenje; nekateri ji rečejo Anima, drugi Ljubezen, tretji verjamejo, da gre za Višjo silo, ki biva v nas. Ni pomembno, kdo ali kako, pomembno je samo, da obstaja. In četudi se vam zdi nemogoče, obstaja vseeno, ker morda ne boste verjele, a dejansko so stvari, ki jih ne moremo nadzorovati in morda potrebujete še kakšno leto, da pridete do tega spoznanja. Ali pa že veste.

Preteklost meče na nas zelo globoke sence. Ljudje znajo biti naporni in pozabijo, da bi morali nositi rokavice takrat, ko se ukvarjajo s tujimi dušami, gledati v oči, skozi lupo ljubezni, več objemati in manj soditi, a v tem norem direndaju je tako, da pozabimo na osnovo. Gledam ljudstva v Afriki, v najbolj temnem in čarobnem delu sveta in ugotavljam, da objemajo več kot mi in jim dotik ni tako tuj. Ko se tiho sprehajajo sredi gozda, so v resnici polni besed in vsaka beseda je polna pomena, ker praznih ne bi izrekli, saj so izguba energije. Mi pa doživljamo prav nasprotno. Sestavili smo družbo, ki je krhka in ranljiva, kot balonček, polna besed, ki nimajo nobenega pomena, in obljub, ki jih ne moremo držati. Vmes vozimo slalom in sploh ne razmišljamo, da v kolikor padeš, se lahko zgodi, da si na zelo bolečih tleh, ker smo vsi v iskanju brezhibnosti in ne dojamemo, da je brezhibnost v nas samih. Ne soočamo se s strahovi, saj je lažje bežati, in ne razumemo, da bi jih morali samo objeti, da se umirijo in nam pustijo živeti. Vsi smo le duše z misijo, da poskusimo življenje na zemlji in čutimo človeško telo, v resnici pa je ljubezen tisto, kar bi nas moralo zanimati.

Ko pomislim, da vse skupaj ne bo za vekomaj, postanem žalostna. In hkrati se zavem, da se bo nekoč, nekje, v drugi obliki ali v tej, le ponovilo.