Ko sem bila prvič v New Yorku, resnično pred mnogimi leti, so bile stvari povsem drugačne. Ali pa sem bila drugačna jaz, stvar perspektive. Zdelo se mi je, da je Peta avenija središče sveta, ker je vse mrgolelo in življenje je na vsakem koraku kar cvetelo. Stala sem pred prehodom za pešce tako, kot danes in razmišljala, da ima New York tudi svoj vonj. Težko bi ga opisala, morda je samo moj oseben vonj sreče, ki se pomeša s toploto metropole, ki nikoli ne spi, njenimi zvoki in občutkom, da je tukaj vse, resnično vse možno. In všeč mi je dejstvo, da se kot človek popolnoma zgubim, postanem del množice, imam svojo pot, ampak tukaj jo imajo vsi, reka ljudi, ki se neprestano giba, teče, telovadi, govori po telefonu, nakupuje in zvečer sedi v belih restavracijah s svečami, kjer so cene tako visoke, da se resnično sprašujem, ali je sploh možno. A kot rečeno, tukaj je možno vse.
Z leti sem se počasi oddaljila od znamenite Pete avenije, odkrila sem druge kotičke mesta, ki mi ponuja, kljub hrupu in vrvežu, neverjeten mir v duši. Tisti, ki me pozna, ve, koliko sem nanj navezana, kot bi tukaj že nekoč živela, v drugem življenju, ki je pustil posledice v sedanjem, saj imam, ko stopim iz letala, vedno občutek, da sem doma. Končno. Te dni se potikam po višjih ulicah, med 72. in Madison Avenue pa sem pustila srce, brez posebnih razlogov, preprosto zato, ker je vse tako, kot mora biti. Všeč so mi popoldanske ure, ko se lahko sama sprehajam in uživam s kavo v roki, pogledam prav vsako izložbo, se zaljubim v parfume, ki jih ne poznam, in ljudi, ki jih prvič srečam. Tako me očara Michelle v trgovini Ralph Lauren, kjer so povsod bele hortenzije in veličastne stopnice, kot v najbolj razkošni nadaljevanki, saj začneva klepetati o Melaniji in Sloveniji, o tem, da v kolikor bo zmagal Trump, bo imela Amerika najlepšo first lady vseh časov. In takrat tudi pomislim, da zdaj Američani le vedo, da Slovenija obstaja, kar mi na obraz prikliče nasmeh, ker je Melanija resnično lepa in si lahko le mislim, da nima najbolj enostavne vloge. Marsikdaj vidimo le bogastvo in blišč, težko razmišljamo o tem, kaj vse za njima stoji.
Potem spoznam Margareth, vodjo trgovine Kate Spade, s katero govoriva ure in ure o modi, pudrasti barvi in zapestnicah s cofi, povsem ženskih temah, rano prav površnih in hkrati meni tako toplih; njene globoke temne oči me kar ne spustijo, če pa bi bila v New Yorku sama, vem, da bi šla zvečer z njo in ostalimi na pijačo ali večerjo, da bi nadaljevale klepete, kot stare prijateljice, ki se niso videle že nekaj let. Na 72. ulici je presenetljivo tiho. Očarajo me bele stavbe in balkoni z rožami, ogromna vrata in zlati grbi, ki pridno varujejo življenje premožnih družin. Ko pade sonce, jih opazujem, ko pridejo iz hiše in gredo na tek, vedno z nasmehom in prijazno besedo za mojo hčerko, ki po celem New Yorku pridno vlači vse možne igrače in pliše: kuža, medo, lutka, po novem tudi miniaturni voziček z zelenjavo. Zdi se mi, da sem kot potujoče stanovanje, a ko vidim srečo v njenih očeh, vem, da je New York tudi njeno mesto.
Ampak tukaj me še vedno najbolj očara prijaznost ljudi in sem presenečena, ko slišim kliše, da so Newyorčani v resnici hladni in nedostopni, ker tega nisem nikoli začutila. Ko stopim v hotel Palace, v kateremu vedno spim (ne sprašujte, zakaj, lahko samo rečem, da sem zelo rutinski človek in potrebujem mir pa tudi stvari, ki jih poznam), naju pozdravijo z “Dobrodošli nazaj, princesi”, kot bi se čas ustavil in bi bil New York na sporedu vsak dan. V Pomme Palais vsak dan pijem kavo in jem rogljičke ter kruh s cimetom, tako zamahnem s čarobno paličico in ustavim čas. Resnično ga ustavim in počasi, z največjo srečo v srcu, lahkotno lebdim v zraku. Nos potisnem skozi okno, kjer so vrtoglavo visoki nebotičniki, polni ogledal in modrega leska; sonce neprestano tolče po njih, morda pa jih le boža in v sebi čutim, tako iskreno in enostavno, tisto popolno srečo sedanjega trenutka. Ko je vse na dlani in hkrati vse v meni.
