Na moj rojstni dan

Mnogokrat sem razmišljala o tem, kako se je počutila moja mama v času nosečnosti. Življenje v Afriki je znalo biti naporno in pod vročim soncem je noseča ženska dokaj zahtevna zadeva. Če ste mame ali še boste, najbrž veste, o čem govorim. Danes praznujem rojstni dan, no, morda je “praznujem” res prevelika beseda, saj sem sredi priprav za festival Melodije morja in sonca, ki se bo zgodil to soboto, in je zato moj rojstni dan na stranskem tiru. A tega sem že vajena, ker je tako prav vsako leto in ni mi žal, da ne organiziram večerij, kosil in zabav, saj se prav tako ukvarjam s stvarmi, ki so mi zelo pri srcu. In delo na odru je ena izmed teh.

Rojstni dnevi so nedvomno priložnost, da potegneš črto. Si eno leto starejši in naj bi se v 365 dnevih le naučil nekaj novega, morda malo bolje razumel sestavljanko življenja, postal boljši, modrejši, pogumnejši. Morda pa je samo tako, da se ob vsakem rojstnem dnevu približamo za en korak temu, kar bi morale biti, kar je naše poslanstvo, kar smo globoko v sebi. Pred dvema dnevoma sem opravila zelo zanimiv intervju. Ne vem, če sem v življenju že srečala tako pripravljenega novinarja (zdi se mi, da nisem), ki je znal pobrskati, poiskati, vohati in razumeti onkraj mode. Mimo televizije, medijev, lepih oblek in, kot bi rekel on sam, umetnih trepalnic. In zadel je bistvo. Razmišljala sem, da me v resnici prav malo ljudi pozna in kljub temu, da sem, kot bi pripomnili moji prijatelji, brand, kot Coca Cola, prav veliko ljudi le nisem spustila blizu. Zase ne bi rekla, da ne zaupam, prej bi rekla, da sem zelo dobro zaščitena in zato stvari ne pridejo takoj do mene. Pridejo pa kasneje in ni rečeno, da niso tako intenzivne, kot so bile na samem začetku. To velja za vse: za dobro, slabo, srednje dobro in srednje slabo. To je moj značaj.

Razmišljala sem o svoji hčerki in mami, o nitih, ki nas povezujejo, o tem, da smo zdaj tri generacije in smo včasih samo me proti svetu, ne nujno v slabem smislu. Sofia je moje največje darilo in je tisto sonce, ki ne potrebuje žarkov zato, da bi me grelo do dna srca. To zna narediti tudi takrat, ko sem sredi viharjev in ni lepšega od njenih ročic, ki me objamejo, in oči, ki me analizirajo do dna duše. Z mamo pa se smejeva istim stvarem in iste stvari naju prav tako spravijo ob živce. V resnici sva si zelo različni, tudi značajsko, a hkrati sem jaz njeno nadaljevanje, ker je veliko misli in občutkov, ki jih nisva nikoli ubesedili, a kljub vsemu ostajajo jasni in močni. Včasih je dovolj, da se pogledaš in ti je v hipu vse jasno. Najine modre oči so se neštetokrat srečale, v različnih odtenkih, pa vendar zelo podobne, ena del druge in tako bo za vekomaj.

Vprašala sem se, ali bi šla nazaj, morda le za kakšen dan, in karkoli spremenila. Seveda sem naredila nešteto napak, a če dobro pomislim, so me prav te napake naredile takšno, kakršna sem. Če bi jih zdaj popravila, zbrisala ali spremenila, bi bila najbrž spremenjena tudi sama in nisem prepričana, da bi si bila všeč. Pri teh letih lahko suvereno rečem, da mi ni mar zato, da bi bila všeč drugim. Pomembneje je, da sem sama sebi všeč. In da ne bo pomote: včasih sem si zelo, drugič veliko manj, malo je odvisno tudi od lune in zvezd. Razumela sem tudi, da je zadovoljstvo predvsem izbira in ne končni rezultat. Nikoli ne boš zadovoljen, če se sam ne odločiš, da si to tudi zaslužiš. In zaznala sem prijatelje, tiste prave, tiste, ki se ne pogovarjajo z mano takrat, ko imajo nekaj prostega časa, temveč tiste, ki si zame zavestno vzamejo čas. Razumete razliko? Včasih mi ni bila tako jasna, kot mi je danes, in najbrž je ženska kilometrina naredila svoje, tako kot glave v zid, zaprta vrata, nekaj solz in preveč potrpežljivosti. Napačni ljudje so mi vedno dali pravo lekcijo in v tem je nekaj čarobnega.

Če bi se danes, na svoj rojstni dan, zahvalila za stvari, ki jih imam, bi se zahvalila tudi za slabe, ki so se zgodile, in za tiste, ki se najbrž še bodo. Za vsa zaprta vrata, ki so me prisilila, da sem poiskala nova in ta so bila vedno bleščeča in lepa tako, kot ne bi nikoli pričakovala. In zahvalila bi se mami, ker se je odločila za pogumen korak v času, ko so bile stvari veliko manj enostavne. In tudi sebi bi rekla hvala zato, ker sem znala ustvariti življenje v roza odtenkih, takšno, ki zna okužiti druge, celo tiste, ki so običajno odeti v črno in vem, da tega ne bodo nikoli priznali.