Včasih življenje zahteva, da pritisnemo gumb za pavzo. Da se ustavimo, globoko vdihnemo in dovolimo sebi počitek. Takšen počitek, ki ne vključuje samo telesa, temveč tudi duha. Tukaj, v hiši sredi gozda, kjer tišina postane pesem, je življenje dobilo novo dimenzijo.
Gozd je zame prostor brezčasnosti. Vsak list, vsak šepet vetra in vsak sončni žarek na mahu nas spominja, da je narava vedno v ravnovesju. In ko se ji predamo, tudi sami najdemo to izgubljeno ravnovesje.
Ljudje nosimo brazgotine. Nekatere so vidne, druge skrite globoko v notranjosti.
Doma, obkrožena z naravo, dovolim, da te brazgotine postanejo del procesa celjenja. Ob tekoči vodi – slapovih, rekah in potočkih – opazujem, kako vse, kar teži moj um, odplavi. Tekoča voda ima neverjetno moč: simbolizira nenehno gibanje, preobrazbo in osvoboditev. Voda me je učila, da ni nič trajno.
Slabe misli, strahovi in negotovosti pridejo in gredo. Tako kot voda, ki vedno teče naprej, se moramo tudi mi naučiti, kako pustiti preteklost za sabo.
Medtem ko hodim po gozdni poti, me mah vabi, da se ustavim. Njegove odtenke opazujem z očmi čarovnice, ki zna videti svetove, skrite navadnim pogledom. Vsak košček maha je zgodba zase – preplet starodavne modrosti in neizmerne lepote. Ko se skloniš bliže, začutiš njegov vonj, ki ni zgolj vonj narave, temveč vonj skrivnosti, ki te odpelje daleč stran. Mah je mehka preproga, a tudi varuh. Njegove drobne iglice in listi skrivajo spomine na tisoče let – šepet starodavnih zgodb, ki jih je treba slišati s srcem, ne z ušesi. Ko zaprem oči, vdihnem ta vonj in začutim, kako me popelje nekam onkraj realnosti, v čisto jasnost.
Ko se um in telo povežeta z naravo, se zgodi nekaj čarobnega. Tišina ni več prazna – postane prostor za obnovo. V tem prostoru sem našla svojo moč. Z dihanjem svežega zraka in poslušanjem zvokov narave sem začutila, kako se moje telo polni z novo energijo. Vsak trenutek v gozdu je priložnost za introspekcijo, za soočanje z resnicami in za sprejemanje samega sebe. Vsak korak po gozdnih tleh je postal meditacija, vsaka sapa svežega zraka pa opomnik, da sem živa, močna in pripravljena na nov začetek.
Ta čas v tišini je bil zame najdragocenejši dar. Naučila sem se, da je počitek nujen. Da ni znak šibkosti, temveč poguma. Poguma, da se ustavimo, ko vsi okoli nas hitijo. Poguma, da priznamo, kdaj smo ranjeni in potrebujemo čas za celjenje.
Tukaj, v hiši sredi gozda, sem našla svoj mir. Ko sem se ustavila ob mahu, poslušala šepet vode in občutila tišino dreves, sem se vrnila k sebi. Sedaj se vračam v svet, a ne več ista. Polna sem, jasna in pripravljena.
Naj bo tudi vaš počitek trenutek preobrazbe. Morda v gozdu, ob mahu, kjer čakajo skrivnosti, pripravljene, da vam šepnejo vse, kar morate slišati.
2 Comments
Je še kaj lepšega kot počitek s puhasto kepico? Sama ljubezen!
Res je 🙂