Včasih se v življenju zgodi, da koraka preprosto ne naredimo. Razlogov je lahko veliko, a na prvem mestu je strah, ki nas ovira in neprestano deluje v možganih in srcu. Ali ga lahko ustavimo? Morda ga lahko nadzorujemo? Ko ne izvaja individualnih ali skupinskih coachingov in ne predava, Armina Džafič piše blog ali ustvarja različne video vsebine, ki zelo pomirjajo. Armina pomaga podjetnikom in fizičnim osebam izboljšati samozavest, znebiti se strahu ter stresa, odpraviti negativne misli in prepričanja. Skratka, pokaže nam, naj s svojimi kvalitetami in prednostmi začutimo lastno vrednost in izboljšamo svoj način življenja. Verjamem, da bo tudi nam pokazala pot.
Strah je emocija, ki nas tako ali drugače ves čas spremlja skozi življenje. In res je, mnogokrat nas tudi ustavi ter se zelo subtilno pretihotapi v naše energijsko polje. Zakaj se to dogaja in kaj lahko naredimo, da se mu ne prepustimo?
Prvo, kar je pomembno, je spoznanje, da se na strah odzivamo tako zato, ker smo tako naučeni. V današnjih časih je povsem sprejemljivo življenje, kjer je motivacija popolna tujka, strah in stres pa domačina. Če se s kom pogovarjate in vam ta deluje mirno in sproščeno, je to v današnjih časih prav čudno. In verjetno ne verjamete, da je tako počutje sploh možno. Energije strahu se prenašajo na nas skozi misli, prepričanja in odzive drugih, ki jih sprejmemo od primarne družine (starši, brat/sestra, partner, otroci), okolice (sosed, mnenja drugih, novo okolje), šolskega sistema in sistemov na sploh (policija, sodstvo, carina, zdravstvo, inšpektorati), države (Furs, predpisi, zakoni, uredbe), delovnega okolja, socialnih omrežij, televizije, radijskih postaj itd. Zunanjemu svetu smo nehote dovolili (ponovno zato, ker smo bili tako naučeni), da nas drži v krču ali bolje rečeno na preživetvenem stanju. Drugo je zavedanje, da naučenemu strahu lahko pridete do dna z željo po raziskovanju sebe in grajenju ljubezni do sebe. Vaša motivacija bosta zavedanje strahu in želja po spremembi.
Pravite, da smo ljudje res močna bitja, a vendar pridejo težke situacije, ki jih doživljamo vsi in potem se svet ustavi. Kako v teh primerih najdemo moč in od kod motivacija? Kaj vse je v nas samih?
Predstavljajte si svoje telo, okoli katerega so različni energijski ovoji. V njih je motivacija, tam so frekvence vaših občutkov, misli, prepričanj, zamer, navdušenj, strahu, jeze, vzhičenosti, hvaležnosti, ljubezni, ljubosumja itd. Vse to se nahaja in je živo v našem energijskem polju. Torej, je v nas samih vse, kar smo doživeli in še vedno doživljamo. S fokusom nase začnete te energije spreminjati. Tako se aktivira notranja motivacija za spremembo. Za začetek priporočam osredotočenost na dihanje. Tako boste učili um mirovanja, umirjali telo, znižali srčni utrip in telesu začeli sporočati, da je vse v redu. V kolikor ugotovite, da se je v um prikradla misel, jo odstranite in se ponovno osredotočite na dihanje. Z osredotočenostjo nase:
- Reprogramirate um.
- Vadite fokus.
- Ste v mirnem stanju, pa čeprav morda na začetku le trenutek ali dva.
Ljubezen je vedno ključ za vse in vse se najbrž začne tako, da ljubimo sebe. Kako vi gledate na to?
Pozabili smo ljubiti sebe ali pa morda mislimo, da tega sploh ne znamo/ne zmoremo. Se lahko pogledate v ogledalo in si rečete: ”Rad/a te imam?” Vaja pred ogledalom večini mojih strank na začetku dela preglavice. Ne morejo si pogledati v oči in se potolažiti ali izreči ljubezen. Kaj ni to žalostno? Vsak naj bo sebi najboljši zaveznik in motivacija. Štirje predlogi, kako se začeti imeti rad:
V današnjih časih pa živimo dokaj individualna življenja in smo malo povezani z naravo, zemljo, ljudmi. Vse to je pripeljalo do tega, da smo tudi manj sočutni. Lahko sočutje sploh vadimo? Zakaj je tako pomembno?
Ko smo sočutni, drugemu pravimo: “Razumem te. Tvoja reakcija pravi, da se v tebi nahaja bolečina. Tudi sam/a sem že bila v tem.” Sočutnost ne pomeni odobravanja dejanj in reakcij, temveč z vaše strani razumevanje in sprejemanje. Najprej je potrebno biti sočuten do samega sebe in tudi sebi dati toliko možnosti, kot jih ponudite drugim. Vsi smo povezani. Potrebno je začeti gledati na posameznika kot na del sebe. Sočutje je nujno potrebno graditi tudi do živali in narave. Z vsem smo povezani. Delujemo pa kot individuumi. Ko razumemo sebe, smo lažje sočutni do drugih.
Morda eno samo življenje ni dovolj, da se naučiš reči ne, postaviti meje, živeti na polno svoje življenje tako, da ti ni mar, kaj bodo drugi rekli. Sploh v tem času si želimo pripadati skupini skoraj za vsako ceno, četudi to ni ravno “naša skupina”. Ampak: živeti svoje življenje je res najbolj pomembno …
Naučiti se moramo, da nam je malo mar, kaj bodo rekli drugi ali česa ne bodo dejali, kaj bodo naredili in česa ne. Izgubiti moramo potrebo po pripadanju skupini/krogu za vsako ceno in nujo po doseganju postavljenih normativov zunanje okolice. Ko se osredotočimo nase, se začnemo bolje spoznavati. Umirjeno telo lažje začne sprejemati notranja sporočila. Takrat se opogumimo in z malimi koraki začnemo delovati po intuiciji. V nas se prižge iskrica globlje resnice in sočutja, ker sedaj vemo, zakaj smo v preteklosti delovali tako kot smo in razumljivo nam je, od kod prihaja vsa ta bolečina. Vsi odgovori so v vas in do njih dostopate, ko se umirite in dovolite sebi spoznati se. Takrat strah začne izgubljati svojo moč, vaša notranja moč in motivacija pa rasteta. Energije nizke vibracije se pričnejo dvigovati in pojavi se do sedaj nevidna ljubezen do sebe. Zaradi zunanjih vplivov marsikomu motivacija za osebno rast ni prijateljica. Prijateljujejo s prepričanji o pripadanju določeni skupini. Torej, s fokusom se boste osredotočali na vaš notranji čudovit svet veščin in lepote. Zunanji ostane zunaj. Pripadajte sebi! Bodite član svojega energijskega kroga.
