Branje je umetnost, zlasti ko se ustavimo ob besedah, ki opisujejo naše življenje, čustva, bolečine in zmage, ki smo jih doživeli. Navada, ki je lastna mnogim in je pravi balzam za um in duha, je pisanje dnevnika. Z leti lahko zapolnimo desetine zvežčičev s spomini, načrti za prihodnost, čačkami in miselnimi vzorci. Z vsem, kar prešine glavo in srce. Ne spomnim se točno, kdaj sem se odločila, da bi začela pisati dnevnik, lahko vam le povem, da nisem nikoli odnehala. Imam pravo zbirko dokaj starih zapiskov in beležk, ki jih zelo rada odpiram takrat, ko si vzamem čas za svoje misli in si dovolim, da bi spomin ponovno pobrskal po predalih, ki so bili včasih zelo boleči. Sicer ne živim v preteklosti in sem preveč zaljubljena v današnji dan, da bi si dovolila preveč nezdrave nostalgije, vendar menim, da se osebna sreča začne prav z analizo samega sebe in dogodkov, ki so te močno zaznamovali.
Tako kot si vzamemo čas za dnevne obveznosti, bi si morali vzeti nekaj časa tudi zase. Da uredimo misli. Pospravimo ideje. Pozabimo in oprostimo. Gremo naprej. Se morda tudi zjočemo ali nasmejimo do solz. Pisanje je nasploh način, da iz sebe damo stvari, ki nas bremenijo in smo hkrati 100 % iskreni, morda prvič popolnoma, saj vemo, da dnevnik ni knjiga, ki bi jo lahko prebral kdo drug, dnevnik je bolj plešoča duša, ki se kdaj lahko tudi ustavi. Mnogokrat sem rešila velike dileme in težave prav s pisanjem, in sicer tako, da sem svoje misli prebrala čez deset dni in so dobile novo dimenzijo. Ker sem jih znala ustaviti na papirju, so postale manj boleče, gora se je bliskovito zmanjšala in sploh se mi ni zdelo več nemogoče ubrati pravo pot, preko katere ne bi treščila ravno z nosom v največjo skalo.
Ženske potrebujemo samotne kotičke, da lahko pospravimo ta neverjeten vrtinec čustev, ki nam kroji usodo; če še niste poskusile in ste dvomu, vam toplo priporočam terapijo pisanja, saj nič ne stane in je zelo hvaležna. Pri sebi imam vedno različne dnevnike, najljubši pa mi je tisti, ki vsebuje pozitivne misli, afirmacije in veliko prostora za cilje; ti se mnogokrat nahajajo v glavi in jih potem čez leto nekako izgubimo, morda zato, ker niso bili pravi, smo se vdali, jih je bilo preveč … Kakorkoli že, pisanje zelo pomaga: zdi se mi, da postanemo boljši takrat, ko se naučimo ustaviti trenutke in jih doživljati z vso strastjo in močjo, četudi niso prijetni. Prav iz trpljenja in padcev se namreč lahko dvignemo močnejši in pogumnejši.
Pisanje ima veliko prednosti:
Vzamemo si čas za predah. Dandanes se nam nenehno nekam mudi, ves čas hitimo; zato je pomembno, da se ustavimo in premislimo, se zavemo, kje smo in kaj želimo doseči v življenju. Včasih se nam zdi samoumevno, da je edina možna pot tista, po kateri gremo vsak dan. Če se ustavimo in premislimo, lahko odkrijemo nove poti, ko spoznamo, da smo se znašli na napačni.
Upočasnimo tok misli. Če bi lahko posneli vse misli, ki nam šinejo skozi možgane, bi nas presenetilo njihovo število, raznolikost in hitrost. Pisanje nas prisili, da misli upočasnimo, jih nekako prizemljimo in naredimo bolj stvarne. Tako lahko sprejemamo boljše odločitve in se pomudimo pri prijetnih trenutkih dneva in izzivih, ki nas še čakajo.
Iskreno govorimo o sebi. Če vemo, da dnevnika ne bo nihče bral, bomo popolnoma iskreni do sebe. Pogosto tega ne zmoremo iz različnih razlogov. V dnevniku se lahko razgalimo ter prepoznamo svoje močne in šibke točke. Pisanje je lahko prvi večji korak na poti do sprememb, če želimo premagati ovire ali spremeniti kaj, česar na sebi ne maramo.
Pišemo z roko. V času računalnikov le redkokdo piše s peresom ali s kemičnim svinčnikom, razen če sestavljamo nakupovalni seznam ali si delamo kakšne druge zapiske. Naša pisava je del nas, ne zanemarjajmo je.
Vzamemo si čas zase. To je zmenek s samim seboj, trenutek dneva, ko se posvetimo razmišljanju, se umaknemo od zunanjega sveta in izklopimo mobilnik. Negodujemo, da nimamo veliko časa, a pogosto ga nespametno tratimo. Dosledno upoštevamo, da smo zmenjeni z nekom drugim, toda zmenku s seboj smo se pripravljeni zlahka odreči. Pisanje je priložnost za zelo pomemben zmenek s samim seboj.
2 Comments
Lorella, popolnoma se strinjam s tabo, da je potrebno pisati s peresom in se truditi, da kar želimo napisati, napišemo z lepo pisavo. Tako upočasnimo naša razmišljanja in se lažje poglobimo v našo notranjost, čustva izrazimo bolj trasparentno. Tega sem se naučila v službi. Ko sem bila primorana rešiti kakšen problem, sem se odločila, da bom pisala s svinčnikom na papir, kar bo umirilo mojo nestrpnost do čimprejšnje rešitve problema. Tako sem hitreje prišla do pravilnih rešitev,
S takšnim pisanjem si lahko tudi bolj iskreno priznamo svoje napake in odkrivamo svoje vrline, na katere postanemo tudi bolj ponosne. Nikoli nisem pisala dnevnika, ker sem mogoče preveč lena, včasih pa zapisujem dogodke iz mojega otroštva, nekateri so bili biserčki, veliko pa je bilo tudi črnih življenjskih madežev, ampak iz vseh sem se nekaj dobrega naučila.
Hvala za lep večer na SWAP partiju, vesela sem, da sem te spoznala tudi kot žensko in pozorno mamo in ne samo kot javno osebnost.
Želim ti vse dobro, Ingrid
Draga Ingrid, najlepša hvala za prijazne, tople besede. Se strinjam z vsem, če bi več pisali bi nedvomno manj trpeli, a kaj ko je vedno premalo časa in morda se tudi ne zavedamo, kako je pomembno ustaviti misli. Na SWAPU je bilo res super, prava ženska energija, sem se imela 100% dobro tudi jaz…topel objem!