Najlepše je v nas in zato bomo vse prebrodile

Ko zaprem oči, je vse na svojem mestu. V mislih imam slike, ki sem jih ustvarjala v mladosti, z vodenimi barvami in imaginarnimi vrtovi, z glicinijo in nebom v svetlo vijola barvi, z ženskami na plaži, pri leseni barčici, vse z dolgimi oblekami in polno volančkov povsod. Brezhibne slike, ki so bile v moji domišljiji popolni prizori sreče, z vsemi elementi, ki jih obožujem: ženske, narava, lepe obleke, nebo, rože povsod. Pred dvajsetimi leti sem videla svet v pastelnih barvah, danes ni prav nič drugače.

Potrebujemo lepe stvari zato, da sebi dovolimo normalno dihati in da se z lastnimi očmi prepričamo, da obstajajo stvari, ki so v svoji preprostosti vrhunske. In če se malo bolj poglobimo v ta svet, ugotovimo, da ne potrebujemo prav veliko, da dosežemo to brezhibnost tudi same. Prijateljice, ki jih prav gotovo imamo, mame ali hčerke, morda tete in sestrične, lepo odejo za na vrt ali ogromen prt (in če je shabby z rožicami, toliko bolje). Rože lahko vzamemo s seboj ali niti ne, saj zdaj narava divje cveti in mislim, da nam ponuja neverjetno lepe prizore povsod, včasih tudi tik pred vhodnimi vrati.

Vse te le lepe stvari v meni sproščajo občutek sreče, notranji mir in neke vrste sigurnost, ki mi je prav nihče ne more odvzeti, še najmanj virus in bizarna situacija, v katero se je spustil cel svet. Televizija ostane ugasnjena in čeprav sem medijski človek, me je včasih prav sram zaradi načina, kako nam sporočajo novice in kako so nekateri še vedno omamljeni takrat, ko so pač prvi z novico, ne glede na njeno kvaliteto. Vse je dobro, je nekoč pripomnila moja prijateljica Petra, in za nekatere je temu res tako. A kaj ko se s tem ne morem nikakor strinjati in leta so me že zdavnaj naučila, da lahko mirno zaprem vrata, včasih tudi zaloputnem in res ni nujno, da me svet opraviči. Saj me to niti ne zanima.

V času, ki so stvari obrnjene na glavo, vam ponudim skromno darilo. Serijo slik, ki so od mene zahtevale, da zaprem oči in se tudi sama vidim na tem mestu. Rekla sem si, da bom vse to še realizirala, ker doma imam dovolj lepega porcelana za eleganten piknik, dovolj lepih odej v slogu krpanke za lepo podlago, dovolj čudovitih prijateljic, ki bodo za to priložnost z mano v dolgih oblekah, in dovolj izkušenj v kuhinji zato, da pripravim najboljše sladice. In povem vam, da okoli nas lahko vse skupaj še bolj degradira, a v resnici nas bo vedno rešil ta notranji svet, neokrnjen in bogat, nežen in hkrati močan zato, da nas varuje pred stvarmi, ki so preprosto nezdrave. In, dovolite mi, tudi nepotrebne.

Ostani doma, so mi rekli. A kaj ko je moja domišljija doma povsod in jo je res težko ujeti, še najmanj pa jo lahko spraviš v kletko ali ji prerežeš krila. Razmišljala sem, da mi res ni težko, ker imam ogromno lepih slik v sebi, ki jih potegnem ven vsakič, ko se mi zdi in niso deležne prepovedi ali posmehovanja. Seveda se tu in tam najde kdo, ki je prepričan, da zdaj res ni čas za lepo in razkošno, ampak, drage moje, jaz se samo nasmejem. Razkošje je čas, ki ga lahko preživimo same s sabo, in lepo je tisto, kar imamo v glavi, onkraj drage obleke, bleščečega nakita in neverjetnega potovanja. In morda bi bil marsikdo še najbolj srečen, ko bi nam lahko odvzel še to, a žal ne gre.

Zato smo ljudje tako posebni. Ker smo samo deloma narejeni iz mesa, vse ostalo je v zraku.