Ne jemlji misli preveč resno (in uživaj poletje)

Če dobro pomislite, se vedno vse dogaja v glavi. Ogromno misli, ki imajo marsikdaj črn scenarij, sploh tiste, ki jih ne maramo, ali tiste, ki povzročajo strah. Kot bi imele v sebi film, ki ga seveda režiramo same, a kaj ko ga je tako težko nadzorovati, ali vsaj tako mislimo. Po drugi strani pa trdno verjamem, da je življenje le velika potovalka, polna lekcij, ko enkrat obvladamo eno, lahko potegnemo ven drugo in tako postanemo boljši, pa tudi drugačni. V letošnjem poletju sem v sebi sprejela in razumela kar nekaj lekcij, zaradi katerih sem hvaležna in, kdo ve, morda celo modrejša. Na svoji top listi, v smislu naslova: Ne jemlji misli preveč resno.

Marsikdaj se preveč osredotočimo na vse, kar se dogaja v glavi, in se kar izgubimo v vrtincu idej, dvomov in misli, ki krožijo, kot bi bile obsedene. Ena izmed najbolj koristnih vaj v meditaciji je prav ta, da dovolimo mislim, da preprosto so in jih ne obsojamo. Mirno opazujemo, kako prihajajo, in jim ne posvečamo nobene pozornosti, “kot bi bile oblaki na nebu”. Čeprav se morda sliši enostavno, je v resnici ta vaja dokaj zahtevna, a zelo koristna. Tako postavimo sebe na pravo mesto in si dovolimo dihati brez nepotrebnega balasta, ki nas običajno samo vleče dol, vedno bolj proti dnu. Zato sem se odločila, da izberem prave misli, kolikor je seveda mogoče, izločim tiste, ki so negativne in nekoristne, predvsem pa na vse gledam z določeno distanco, ker vem, da so del mene, niso pa jaz.

Te dni je september na obali čudovit. Ko sem se včeraj kopala v morju, popolnoma sama, je imela nekoliko hladnejša voda prav terapevtsko noto. Zelena in ne več modra, najbrž zaradi zunanje svetlobe, me je božala po nogah in ramenih; zdelo se mi je, da je od mene odvzela vse skrbi, morda tudi zato, ker si v vodi breztežen, kar lebdiš, z oblaki nad nosom. Trenutki popolnosti, ki nam jih podarja narava, in čeprav vem, da ima morje svoj čar, hkrati verjamem, da te neskončne trenutke sreče, ki so kar raztegnjeni v času, kot jutranja meglica, lahko najdemo kjerkoli. Kar želim povedati, je, da je osebna sreča predvsem stvar perspektive in tega, da postaviš sebe na pravo mesto. Ni nujno, da si vedno akter, marsikdaj je kar dobro, če si le opazovalec.

Harmonija in osebna evolucija človeka izhajata iz opazovanja samega sebe: bolj ko ste lahko sami s seboj, večja je verjetnost, da boste lahko uporabili orodja in prirojeni potencial, ki ga morate kot človek še odkriti in uresničiti. Z uporabo notranjega potenciala, ki je v mojih očeh neskončen, postane vest orodje duše, ni več pod oblastjo telesa, uma in čustev. Z opazovanjem samega sebe in časom, ki ga podarjamo le sebi, postanemo veliko bolj umirjeni in hkrati tudi srečni. Ko enkrat odkriješ to notranjo dimenzijo, ugotoviš, da je tukaj prostor povsem drugačen od prostora fizične dimenzije. To se zgodi le takrat, ko razumemo, da obstajata dve resnici: ena je pristna in povezana s tem, kar smo globoko v sebi, druga je povsem vihrava in površinska, zelo povezana z našim egom.

Noro dobro se mi zdi, da v določeni fazi življenja lahko ujameš vse te resnice in spustiš druge, za katere si do včerajšnjega dne verjel, da so svete. Pa niso. Ne samo to, včasih so samo popačene projekcije našega ega, ki nas želi ujeti in imeti v zaporu, kot ptice brez kril. Četudi so me že od mladih nog učili, da moram vedno slediti svojim sanjam, vem, da je včasih to zelo zahtevno. In ko postane preveč zahtevno je potem tako, da je lažje spustiti in slediti masi. Morda imate tudi ve, ki zdaj na drugi strani berete to kolumno, skrite ali manj skrite sanje, ki ste jih opustile zaradi okolja, staršev, partnerjev, prijateljev, a če dobro pobrskate v sebi, boste ugotovile, da so postale le žerjavica in dovolj je, da malo, prav malo pihate in se bo vse skupaj noro vžgalo ter postalo veličasten ogenj. V življenju pride tudi trenutek, ko moraš spustiti vse in pogledati samo to, kar se skriva za tvojimi notranjimi vrati, ker je v resnici edino, kar tudi šteje.

Ko se tako lahkotno, a ne enostavno, sprehajam po svojih mislih, sem samo nepremična opazovalka, ki gleda film na platnu, a se nanj ne odzove. Zanimivo, saj ko se, v življenju ne gredo stvari kar mimo, kot bi razumele, da se te ne bodo dotaknile.