Ne pričakujte ničesar

Uživanje v svojih čustvih in možnost, da jih delimo s svetom nam omogoča polnejše življenje. A pot do te svobode ni enostavna, saj skoraj vsak izmed nas nosi masko, čeprav se mu morda ne zdi, da je temu tako. Maska, ki prestavlja obrambni mehanizem zaščitenja in nam dejansko omogoča, da smo manj ranljivi pred svetom, hkrati pa nismo mi. Igramo vlogo, lažemo sebi, ustvarjamo iluzije in se potem zelo trudimo, da jim tudi verjamemo. Smo prijazni takrat, ko si ne želimo biti prijazni, razumevajoči takrat, ko ne razumemo, in močni takrat, ko v svojem srcu in duši preprosto kolapsiramo in si ne vzamemo niti toliko časa, da bi sami sebe pobožali in si na glas priznali, da potrebujemo pomoč.

Zaščititi sebe ne pomeni skrivati ​​se, ampak poslušati svoje misli, občutke in intuicijo ter razvajati tisto, kar je globoko zasidrano v našem srcu. Masko si nadenemo tudi zato, ker vedno pričakujemo, da se dogodki v našem življenju zgodijo tako, kot si želimo. Ustvarjamo pričakovanja, kako naj bi se stvari odvijale in kako naj bi se drugi obnašali z nami. Pa vendar bi bilo najbolje ne pričakovati ničesar. Budisti trdijo, da se vsi trudijo biti srečni, a le redki odkrijejo pravilno pot.

Morali bi sprejeti, da nas nekdo lahko ogoljufa ali razočara; sprejeti, da se naši načrti morda ne bodo izšli, ter sprejeti, da lahko naša pričakovanja postanejo le prazen oblak, ki se ne bo nikoli uresničil. Vse omenjeno ni dramatično, pravzaprav je osvoboditev. Če se stvari ne uresničijo tako, kot smo si zamislili, pomeni, da lahko vajeti svoje sreče vzamemo v lastne roke ter ne dovolimo, da bi našo srečo vodili zunanji dogodki. Če nam torej uspe, da od tega sveta ne pričakujemo nič, se zgodi, da imamo naenkrat vse. 

Veste, kaj me je v življenju najbolj izoblikovalo? Dramatični dogodki in najbolj divji viharji. Takrat se nisem izkazovala drugim, temveč sebi. V sebi sem našla moč in energijo, da sem se pobrala in zbrala misli, šla naprej in da, sem se tudi spremenila. In mnogokrat je tako, da nosim masko, pa ne tiste zaščitne, ki je zdaj, žal, tako zelo aktualna, temveč tisto bolj prvinsko in nujno potrebno, ki zna postaviti mejo med tem, kar v resnici si, in tistim, kar drugi pričakujejo od tebe. Kje je resnica, ve vsak le sam, najbrž nekje vmes ali zelo visoko nad vsem.

In še nečesa sem se naučila. Ko začutim, da imam v telesu ali umu odprte rane, vem, da je edino pravilno počivati. Le tako se lahko zacelijo.