Ne sledite modi: naj ona sledi vam

Še vedno z začudenjem in velikimi očmi, ki marsikdaj ne razumejo, spremljam modno dogajanje pri nas. In dnevno srečujem ženske, ki o modi vedo vse, blagor njim, pa tudi peščica moških, ki o modi vedo več kot moda sama o sebi, trojni hura za te samovšečne genije, vedno v črnem, ker četudi naša gospodična narekuje barve, komu mar, oni vedo več. In seveda vidijo onkraj vsega. Potem vzamem v roke marsikatero knjigo, ki opisuje zgodovino in poslanstvo te moje čudovite življenjske sopotnice in nekako se mi porodi ideja, da morda moda ni v umetno našobljenih ustnicah ali alternativni interpretaciji življenja, saj jo ponovno vidim prav pred seboj, jasno in preprosto, kot je bila ženska na pločniku v Parizu, z rumenim dežnim plaščem in salonarji, na svojem kolesu, z razmršenimi lasmi in občutkom, da ji ni mar. Moda je v teh majhnih stvareh, ki niso tako zelo povezane s tedni mode po svetu ali pri nas, čeprav je za naš teritorij beseda teden nekako tako, kot bi rekli, da je morje v Portorožu v resnici Atlantski ocean. Pač ni. Ima pa vodo, kar drži kot pribito, v kateri lahko plavaš ali tudi ne, sicer te ne bo nihče vrgel vanjo, to je samo tvoja odločitev.

In to ni tarnanje, da ne boste mislile, želim reči le, da imamo lahko v življenju dve filozofiji. Ena je ta, da se prekleto dobro zaveš, koliko boljših, večjih, lepših in uspešnejših ljudi je pred tabo; koliko pametnejših ciljev, koliko poti, koliko oseb, katerim pravzaprav ne sežeš do kolen in to ne pomeni, da si slab, daleč od tega, samo dimenzije so nekoliko drugačne. In potem imaš drugo filozofijo, ki je nasprotna: zdi se ti, da si na vrhu sveta, ker v resnici nisi, a želiš prepričati predvsem druge zato, ker sebe nikoli ne boš. Pretentaš lahko ves svet na temo, da si najmlajši, najlepši, najbogatejši in, jasno, najboljši, pa da ne omenim tega “Kako bi ti to bolje naredil”, v resnici pa imaš tako veliko cono udobja, da je hotel Kempinski v primerjavi obskurna klet in nikoli, resnično nikoli, ti ne bo uspelo. Mi živimo v državi, v kateri pridnost ni nagrajena. Nikoli ni bila. Sem otrok Jugoslavije in seveda nisem nostalgična, nimam niti nobene izrazito močne pripadnosti ali kulturne identitete, ker nikomur ne pripadam in v resnici je tako, da se ne želim opredeliti, ker so meje zame kot premajhna obleka, ki jo nekako zvlečeš gor, a kaj ko potem težko hodiš. Nekateri tega občutka ne poznajo, sploh ne otroci sodobnega časa, hkrati vsi tisti, ki so na položaju zato, ker so jih postavili in podobno kot moja obleka hodijo v čevljih, ki so prekleto preveliki. Prej ali slej se boš spotaknil.

Vsakič znova branim modo zato, ker ni fenomen Instagrama ali kraljevske družine z lepimi princesami, ki so sicer super trendi in šik, a bi bile povsem drugačne, če ne bi imele dobrih stilistov, žaklja denarja in oči celega sveta uprte vase. Moda je zame nekaj drugega. Je področje, ki zahteva ogromno spoštovanja zato, ker ga lahko obvladajo le nekateri. Je del zgodovine sveta, ki je sploh v preteklosti postavila jasno mejo med tistimi, ki so imeli, in tistimi, ki so imeli veliko manj. V času globalizacije se je vse spremenilo, a moda je ostala tako markantna in posebna, da zna že vedno ločiti na podlagi osebnega zaslužka in morda to zna boleti, a je gola resnica. Zato težko komentiram revije ali prispevke, ki jih občudujem po svetu in s tako velikim trudom ujamem za svojo oddajo, občinstvo ali bralce, ker tem ljudem ne sežem do gležnjev in si ne upam reči, da je bila kolekcija Versace grozna zato, ker grozen je tisti, ki to izgovori. In jaz nisem del te ekipe. Žal igram v nasprotnem moštvu, vedno sem in si drznem reči, da me zmotijo tisti, ki ne marajo žensk zato, ker je njihova spolna usmerjenost pač drugačna in si posledično želijo, da bi bile grde in čudaške. In povrh vsega nas še prepričajo, da je to modno. Pač ni. To je samo ideja o svetu, ki bi ga nekdo rad krojil okoli žensk, ki so danes preveč močne in inteligentne zato, da bi to dopuščale. Verjamem, da je moteče, a je žal tako.

Modi ne sledim zato, ker nimam te potrebe. Ko odprem svojo garderobno , zelo dobro vem, kaj kupujem, kaj bom še kupovala ter kaj mi pristaja. Vem, da imam preveč čevljev in torbic, ampak me naredijo srečno, zato se ne počutim krivo. Skušam biti tudi otrok Instagrama, a v resnici nisem: saj ne, da mi ne bi bil všeč, smo pa vsi v istem košu in to v življenju ne more delovati, nikoli ni. Kot bi združil črno in belo perilo, vse skupaj vrgel v stroj in opral na 90, potem pa čakal na rezultat. O da, stvari lahko še vedno nosiš, tudi moj moški je nekoč oblekel roza spodnje hlače, ki so se prale z rdečim puloverjem, a to le zato, ker je bil zjutraj preveč zaspan, da bi opazil napako. Napaka torej. Točno o tem govorim; lahko se pretvarjaš, da opaziš in razumeš, lahko pa hodiš po svetu gol kot kralj iz pravljice in prepričuješ ljudi, da imaš na sebi najlepšo zlato obleko. Nekateri ti bodo verjeli, drugi te bodo imeli za norca. Lahko tvegate. Ali pa se malo ustavite, obrnite vase, razmislite in premislite, morda zaključite, da je na svetu vedno dovolj prostora za vse, žal tudi za tiste, ki niso špice v inteligenci in imajo sočutje na nivoju mrtvega konja, pa vendar … Smo morda tukaj zato, da  jih spremenimo?

Moda je samo ogledalo življenja. Če greste v trgovino in nakupite vse možne trendovske kose zato, ker ste jih že nekje videle, ukinete sebe. Ko pa stopite iz cone udobnosti in varnosti,/ je tako, da se vam bo zavrtelo, a le za trenutek. Potem boste ugotovile, da zelo dobro hodite tudi same in tisti, ki vas ljubijo, bodo za vami. Z modo vred.