Nemogoče nas je ustaviti

Če ste se slučajno danes zbudile z levo nogo, bi vas rada spomnila, da:

• ste čudovite,
• ste ljubljene,
• ste pomembne,
• si zaslužite srečo.

Življenje je gugalnica, ki nas včasih nese zelo visoko in drugič tudi dokaj nizko. Tu in tam celo pademo z nje in potem razmišljamo, kako priti nazaj gor in morda se vmes celo sprašujemo, ali nam bo zneslo. Težko je biti pozitiven, ko sediš na travi in imaš občutek, da potrebuješ ogromno lestev zato, da ponovno prideš tja, kjer si bil. Hkrati pa veš, da je to edino mesto, ki ti pripada, si ga zaslužiš, je tvoje in poskrbi, da se dobro počutiš. Kaj vas torej ovira? Katere so tiste stvari, ki vas močno ovirajo in poskrbijo, da je vaša glava polna dvomov in zakajev, ki vam zelo hinavsko govorijo, kako vam ne bo uspelo? Prepričana sem, da imate doma trdo metlo, s katero lahko letite takrat, ko je polna luna (in seveda tudi vmes, če slučajno tega ne veste) in tudi super moderen sesalec z lučkami in gumbi, ki poskrbi, da se pod posteljo nikoli ne valja prah. Zdaj pa vzemite oboje, zavihajte rokave in pometite stran vse, kar vas ovira. Potem vzemite še sesalec in posesajte tudi najmanjše dele, tako da bo mir vsaj za nekaj tednov. In čez nekaj tednov ponovite vajo.

V vaše življenje bo prišlo ogromno stvari, ki jih zdaj še ne vidite ali poznate, a to seveda ne pomeni, da jih zato ne bo. Prišli bodo ljudje, ki vas bodo še kako presenetili in tiste mega velike tegobe, ki vas zdaj dušijo, se bodo razblinile kot para takrat, ko kuhate testenine. Drage moje, naj vam povem nekaj. Me smo ženske, smo tiste, ki držimo zidove pokonci, rojevamo, razvijamo intuicijo kot čarovnice, z eno besedo rešimo vse ali sprožimo vojno, ljubimo in objamemo tako, kot nihče drug na svetu. Torej, ponavljam vprašanje, kaj vas v tem trenutku ovira? Najraje bi videla, da bi lahko same sebi odprle glavo, pogledale vanjo, katera kolesca slabo delujejo in katera manjkajo, vse skupaj zamenjale, zaprle in začele znova. Saj kljub temu, da smo si v resnici različne, smo si tudi podobne in podobno razmišljamo, zato prisežem, da v kolikor najdem rešitev za to skrivnostno dilemo, jo takoj delim z vami in začnemo skupno terapijo.

Nekoč mi je modra gospa rekla:

Samo zapri oči, globoko dihaj in najdi notranjo intuicijo. Najdi notranji glas in ga poslušaj. Tisti skupek občutkov, ki takoj dajo vedeti, ali si v pravi ali nepravi situaciji, ali je človek dober ali niti ne, govorijo vedno resnico. Sledi jim. Ni se potrebno opavičevati in poskrbeti, da bodo drugi razumeli. Samo sledi jim, ker si to ti in kot ti imaš tudi prav.  

Smo šele na začetku februarja, a zdi se mi, da je vse obrnjeno na glavo. In zanimivo, da jaz stojim z nogami na tleh, a dejstvo je, da v sebi nosim drugo perspektivo. Resnično se sprašujem, ali obstaja samo ena realnost, ker če se premikam, je tako, da ima življenje nešteto odtenkov in se povsod zrcali, kot razbito ogledalo, ki odseva luč sonca. Ta spektakel mi je všeč, v sebi nosi nekaj magičnega, ker vem, da stvari niso nikoli tako zelo dorečene ali statične, kot jih želimo videti.

Vedno pišem o tem, da se moramo imeti rade in to je tudi dejstvo, v katerega globoko verjamem. Če tega ne postorimo same, ne moremo upati, da si bodo drugi vzeli čas za naša čustva. Imejte v mislih, da ste balon, poln helija, in hkrati ste tudi roka, ki ga drži. Kaj si pravzaprav želite? Ker je včasih največji znak samospoštovanja in ljubezni ta, da vse skupaj spustimo, vzletimo, pridemo visoko in šele potem ugotovimo, kje smo.