Na naslovni strani zvezka, ki ga imam prav zdaj pri sebi, na računalniški mizi, piše: Be awesome today, torej Bodi čudovita danes. Spomnila sem se na Marka Twaina, ki je nekoč povedal, da je imel dolgo življenje, polno težav, mnoge od teh pa se niso nikoli zgodile. In morda drži, da je sreča v stvareh, ki jih imamo, ne pa v tistih, ki jih nimamo.
Opazujem sebe in kako sem se skozi čas spremenila. Zamenjale so se določene prioritete, spremenila se je notranja moč, svetloba je najbrž še vedno ista in še vedno verjamem, da ljudem lahko iskreno podariš edino to, kar imaš v sebi. Vse ostalo pride in gre. Včasih imam občutek, da ima celo duša svoj vonj. Te dni diši. Diši po spomladanskem polju, kljub temu, da je stara pomlad že daleč in nove na obzorju niti ne vidim. A duša shranjuje spomine in jih potem skrbno čuva, ulovi svetlobo trenutka in je potem ne spusti, podarja nam neskončno srečo kar tako, brez posebnega razloga. Čeprav so v resnici razlogi povsod. Tudi antene so postale veliko bolj občutljive in razvila sem tankočutnost, ki je v mladosti preprosto ne moreš imeti. Zdaj je čas, ko se zelo dobro zaveš, da lahko imaš odprta vsa vrata, ni pa nujno, da stopiš skozi vsaka.
In veliko več razmišljam o tem, da je to, kar me moti pri drugih, v resnici zelo zapletena pot do mojega Jaza. Da tudi tam, kjer so ovire, so hkrati čudovite možnosti in da ni nujno razumeti ali sprejeti vsakogar, včasih je preprosto tako, da ne zmoreš. Vem, da je nov začetek zelo blizu in kar je ključnega pomena, je, da naredim prvi korak in pač začnem, kot znam. Buddha me je naučil, da v kolikor želim leteti, moram spustiti vse, kar je težko, in z leti postanejo naši osebni nahrbtniki nabiti s stvarmi, ki jih ne potrebujemo. Zanimivo, kako se nekoristne stvari znajo zasidrati povsod in se hinavsko pretvarjajo, da so tam nujno potrebne, kot bi bile del inventure. Pa niso. Zdaj vem, da ni nikoli prepozno za to, da prave stvari postavimo na svoje mesto in tako tudi sebi podarimo novo možnost. In nov začetek.
Ah, ti začetki. Vsak mesec ima svojega. In november je idealen za smrti in rojstva, zato, da se znebimo starih duhov in ujamemo nove zvezde. Da spustimo in izberemo znova. Zdi se mi, da sem svojo bodočnost srečala prav na poti, ki sem jo izbrala zato, da ne bi prišlo do sprememb, a kaj ko vesolje vidi veliko dlje od nas samih in izbere veliko pametneje od človeškega uma. V mladosti sem znala iti na vrh hriba in tam kričati kot nora, potem poslušati svoj lasten eho in tisti glas mi ni bil niti malo všeč. Bila sem jezna nanj, ker sem pričakovala drugačnega, a šele kasneje sem razumela, da je bil eho le plod mojega lastnega kričanja in mojih besed. Potem se mi je posvetilo, da moram spremeniti sebe zato, da bi lahko dobila drugačne odgovore in drugačen odmev. V resnici je vse zelo preprosto, smo pa mojstri v kompliciranju in se znamo vrteti leta in leta v iskanju odgovorov, ki jih imamo pred nosom.
Ne pustim se več motiti. Življenje je polno šuma in zvokov, ki jih ne potebujemo. Včasih sem bila prepričana, da so vsi glasovi nujno potrebni, zdaj sem ugotovila, da so mnogokrat le motnja. Ko v popolni tišini in sama sedim v svoji sobi, ne zaznam jeze, žalosti, praznosti ali česarkoli drugega. Zaznam le sebe.
6 Comments
Lepo. Zacnimo pri sebi❤
Vedno 🙂
Čudovit zapis! ❤️Ni se nam treba zalagat s stvarmi okoli sebe in znotraj sebe, ampak se naučiti spuščati, sem nedavno slišala v pogovorni oddaji Zvezdana. Vse, kar potrebujemo, že imamo v svojem vesolju. Pošiljam skodelico sončka tebi, Lorella, in vsem bralkam. 🙂
Hvala za skodelico, z veseljem vzamem! xoxo
Draga Lorella cudovito. Dajes nam nasvete s svojo lepoto in pozitivno energijo, ki jo enkratno izzarevas❤. Komaj cakam clanke in srede. HVALA. Objemcek iz Stajerskega konca
Ooo, kako lepo! Najlepša hvala draga Romana, maham tudi jaz in dans je prav čudovit dan! Se torej vidiva s sredo 🙂