O čem sanjate danes?

Zelo pogrešam potovanja, predvsem vsa poletja, ki sem jih preživela v ZDA. Vedno sem nestrpno čakala na julij zato, da bi lahko odpotovala, in potem na avgust, da bi raziskovala skrite kotičke čez lužo in si privoščila divje avanture za dušo. Iskreno mislim, da sem v sebi najbolj zrasla takrat, ko sem bila daleč od vsega, v krajih, ki jih dobro ne poznam, a so mi noro ljubi. Všeč mi je bil tisti dejavu, v smislu občutka, da si v nekem življenju že vohal tiste vonjave in sedel v isti kavarni, ker ti stoli niso tuji in niti ljudje, zato je lažje reči, da si tam pravzaprav doma. Včasih obstajajo nevidne niti, ki nas vežejo na ljudi, prostore in kraje, pa sploh ne vemo, zakaj. Neke vrste karma, ki se je nekoč nedvomno zgodila in je ne moreš obrazložiti, a preprosto je.

Včasih sem potrebovala zelo dolge poti, da bi našla sebe in noro dobro se mi je zdelo, če sem se vmes nekajkrat zgubila, ker se je tako nekoliko lažje najti. Ali pa vsaj dobiš občutek, da dejansko obstajaš, da dejansko si. In ta oseba, ki si tako noro želi biti živa, je globoko v tebi, z vsemi sledmi preteklih življenj in hkrati željo, da bi iz nje nekaj naredil. Če ne drugega, da bi jo le spustil na zrak in ji dovolil, da si v miru pogleda svet. Znebiti se moramo samo svojih strahov, da oblikujemo svojo najboljšo, svobodnejšo različico. Eden naših vitalnih ciljev bi moral biti vedeti, kdo v resnici smo. A kaj ko nismo stabilna entiteta, smo le živa bitja, ki se neprestano spreminjajo, v objemu napredkov in variacij, prilagajanja in učenja.

Oseba, ki smo bili pred desetimi leti, ni ista oseba, ki danes vsak dan zapusti hišo, da bi se soočila s svetom, ga naredila svojega in ga morda preoblikovala tako, da postane bolj znosen. Morda bi lahko celo rekla, da ne potrebujemo potovanja v Tibet, da bi se našli. Vsak od nas se vsak dan znova znajde v malenkostih, ki jih počne, v vsakem rezultatu, napaki, strasti in izkušnji. V stvareh, ki nas pravzaprav naredijo zelo žive in res je, da jih zelo pogosto ne iščemo ravno pri sebi doma, a še najbolj pogosto se nahajajo prav tam, zelo blizu in še bližje, globoko v sebi. Le tako lahko pridemo do naše najboljše različice, tiste, ki je v skladu z našimi željami, sanjami in potrebami.

• 

• 

• 

• 

O čem sanjate danes? Imate še vedno v predalu tiste stare želje, strasti in občutke, ki so v mladosti premikali gore in vam podarili noro lesketanje v očeh? Ali ste na vse skupaj pozabile in se morda podale v popolnoma drugačne, varne vode? Pri meni je vsako poletje prelomnica, ko mi sanje ne dajo miru in se zjutraj zbudim v neke vrste novi dimenziji, z drugačnim pogledom na svet in živimi spomini na vse tisto, kar je bilo. In ne, nisem človek preteklosti, a včasih imam vseeno občutek, da sem vmes nekaj malega zamudila, nekje nekaj pustila, pozabila, zakopala in potem puf, me ta misel prešine kot strela. In še dobro, da se pozno popoldan spusti magična svetloba, ki me varno objame in potolaži, vliva upanje in vrne sanje, ki so bile včasih toliko bolj žive.

Vsaka izkušnja, sprejeta odločitev, spoznana oseba, prebrana knjiga, odkrit hobi, obiskana država nas spremenijo. In potem pride jesen, ko moramo pozabiti na lahkotnost poletja in se začne nov proces spreminjanja, metamorfoza metulja, ki morda izgubi kanček lepote, a življenje je polno presenečenj in lepih trenutkov, če jih le znamo ujeti.

Za tiste ki vas zanima: Halja, spodnje hlačke in spalna srajca In Bloom Intimates