O ljubezni in času

Če dobro pomislim, sem leta in leta živela v iluziji, da imam časovno neomejen kredit, kot bi imela nevidni bančni račun, poln ur, dni, let, s katerimi lahko brezskrbno zapravljam. In kot mlada dedinja ogromnega bogastva sem zapravila ta čas. Ta mi je spolzel skozi prste kot voda, saj sem bila prepričana, da izvir ne bo nikoli presahnil. Dovolila sem si maratone nezaželenih obveznosti, ure, preživete pred svetlimi zasloni brez določenega namena, cele dneve, izgubljene v limbu odlašanja. Odlašala sem, kopičila, trpela, hranila sem se z nečimrnim prepričanjem, da bo vedno obstajal »jutri«, da si opomorem, obrnem smer, da na svoj način upravljam s tem izgubljenim časom.

Bilo je razkošje, za katerega sem mislila, da si ga lahko privoščim, razkošje neskončnega. In kot za vsako zapravljeno razkošje, kot dragocen dragulj, vržen kar nekam, nisem cenila njegove vrednosti. Potem se je nekaj spremenilo. Morda ne natančen dogodek, ampak počasno, neizprosno zavedanje, kot zarja, ki vzhaja v spokoju in obarva nebo z vse bolj živimi odtenki.

Začela sem slišati tiktakanje ure, vsaka sekunda je pomenila korak v neznano. Spoznala sem, da peščena ura ni le simbol, ampak oprijemljiva realnost, metafora mojega obstoja.

Pesek je tekel, zrno za zrnom, trenutek za trenutkom, in nisem ga mogla ustaviti. In s tem zavedanjem, z zavedanjem svoje omejenosti, je prišla čudna oblika hvaležnosti, globoko in osvobajajoče sprejemanje. Danes vsak dan želim napolniti s pomenom. Želim se naučiti novih stvari, gojiti svoje strasti, posvetiti čas ljudem, ki so mi blizu. Želim potovati, raziskovati, odkrivati ​​svet in sebe. Želim brati knjige, ki mi odprejo um, poslušati glasbo, ki se dotakne mojega srca, gledati filme, ki mi dajo misliti. Želim nehati odlašati. Želim si pogosteje reči “da”, vrči se v globoko vodo, drzniti si. Želim se soočiti s svojimi strahovi, premagati svoje meje.

Želim živeti intenzivno, brez obžalovanj.

Vsaka minuta je darilo z neba, priložnost, ki jo je treba zgrabiti, dragocen delček, ki sestavlja mozaik mojega življenja. In želim si, da bi bil ta mozaik na koncu edinstvena in čudovita umetnina. Umetnina, sestavljena iz preživetih trenutkov, čustev, doživetij, ne izgubljenega časa. Ljubezen je največja sila v vesolju. Je neopisljiva energija, ki presega razum, briše meje in povezuje duše. Ljubezen je hkrati najnežnejši dotik in najmočnejši vihar, je začetek in konec vsega, kar je resnično pomembno. Ljubezen do sebe je moja svetloba in cilj, je tisto, kar me vsak dan znova premakne in podarja neskončen občutek sreče.

Ko ljubimo, prestopimo iz sveta omejitev v svet neskončnih možnosti. Ljubezen ni zgolj čustvo, temveč stanje bivanja, popolno sprejemanje drugega in sebe. Je univerzalni jezik, ki ga razume srce, četudi ga um včasih ne more razložiti.

Ljubezen ne postavlja pogojev, ne meri, ne tehta. Obstaja preprosto zato, ker je. V njej ni strahu, saj ljubezen ne pozna izgube – vse, kar je bilo ljubljeno, ostaja večno.

Je ustvarjalna sila, ki poraja umetnost, navdihuje pesnike, dviga padle in celi rane. Je tisto, kar nas vodi domov, tudi kadar se izgubimo. Ljubezen je vse. In vse, kar obstaja, je ustvarjeno iz ljubezni. Ne zapravljajmo časa, ne zapravljajmo ljubezni; življenje je neskončno potovanje, razburkano morje,
varno zatočišče v zimskih nočeh. Je glas, ki prekine tišino, je dar, večna poezija, skrivna esenca, ki se nas v nekem trenutku tako noro dotakne.