Očarljivo poletje, ko moramo leteti

Na nek način je poletje stanje duha. Je vrnitev k veselju življenja, svobodi, klepetu na terasi in balkonu do poznih ur, sprehodu v mesečini, občutku lahkega vetra na koži. Poletje je asociacija na počitnice in avgustovske noči, ko vse diši po miru in tišini, v daljavi nam družbo delajo zvoki škržatov, za obzorjem pa sonce, ki postane noro oranžno, rdeče in potem tone v morje, polno obljub. Ko začutim pesek na kolenih in oblečem nove kopalke, se čas ustavi: ne samo, da je vse na svojem mestu, tudi svet postane nekoliko bolj lesketajoč, čist in brez slabih novic. Sem ujeta v brezhibnem, mavričnem balonu, ki ga bom septembra prav težko spustila, ker mi je v njem noro lepo, diši po morju in spokojnosti, spominja me na otroštvo v Afriki, kjer je bilo vroče in vlažno, v zraku začimbe, okoli mene pa le beli nasmehi.

Poletje je lahkotnost dolgega in mehkega krila ter lahke bombažne bluze. So lasje, posušeni na soncu in zraku, kar traja tako kratek čas, da sploh ne opaziš, kdaj se je zgodilo. In tisti občutek, da so dejansko dovolj kopalke za brezhibno življenje, na plaži ali ob njej, ker je vsak kos odveč, vsaka stvar postane nepotrebna, kot slabe misli, ki jih odžene plima in vse kaže, da jih ne bo nikoli več nazaj. Obujem sandale in preprosto grem, pa nisem prepričana, če kdaj pridem nazaj: to neskončno potovanje me pelje skozi življenje, ritmično in varno, z občutkom, da sem končno na pravem mestu in tako noro srečna, da včasih kar zaboli.

Poletje je na desetine odtenkov morja, luna nad morjem in morje pred nami, sol in školjke, polne skrivnosti, ki so dolgo potovale in nas vsakič znova očarajo s čudovitimi oblikami. V njih je celo vesolje in zvoki neznanega, ki te vedno potolažijo in zagotavljajo, da je življenje popolno, predvsem pa raznoliko, da obstaja samo tukaj in zdaj, a hkrati nešteto različnih planetov nad nami in prav gotovo ni nujno, da smo sami. Poletje podžiga željo po lahkotnosti, ko ponovno izberemo svojo najljubšo skladbo in se odenemo v nostalgične barve: tako se začnejo sanje, vedno z mislijo, da se bo prav vsaka izmed njih tudi uresničila.

Zagledam obzorje in niti ne vem, kje se konča morje in začenja nebo, morda je zdaj vse le eno, skupaj s povabilom, naj nikar ne zavračam želje po lahkotnosti, ki jo običajno pridno postavljam na stran zato, da ne bi zašla v površnost. In zaradi strahu, da bi dnevni red preveč olajšala, hkrati upočasnila metronom svoje rutine in vsakodnevnega generatorja stresa. Ampak tukaj je tiho. Zanimivo: ljudje so povsod, a ne zaznam zvokov, samo lepoto tega trenutka, ki me zadane kot alkoholna pijača, ki ji preprosto ne moraš reči ne. Poletje je iskrica, ki v mislih sproži verižno reakcijo in ta nas vodi naravnost pod dežnik, med srkanjem mojita in fantaziranjem o naslednji ljubezni na prvi pogled. Potopim se v sanje, v katerih želja po lahkotnosti tke čudovite zgodbe.

Čas je, da vse misli, ki me težijo, spustim visoko v zrak in začnem leteti.