Saj ne vem, če bi se na ves glas smejala ali se zjokala. Kot prava ostriga sem pač neodločena in v pričakovanju odgovora dam glavo pod pesek in čakam na boljše čase. No, ok, ni tako hudo, ampak opis ni zelo daleč od resnice in mislim, da gre za kategorijo ljudi, ki zaobjame veliko žensk. In morda je med njimi tudi kakšna izmed vas. Sindrom ostriga resnično obstaja in opredeljuje tiste, ki ne marajo konfliktov in pred njimi najraje zbežijo, zato raje rečejo stokrat Da, kot pa enkrat Ne, ker si ne želijo sporov. Žal je tako, da na takšen način dajejo prednost vedno drugim in sebe popolnoma prezrejo.
No, naj vam povem, da mi ostrige niso niti najmanj všeč in ko sem jih nazadnje jedla, sem bila potem doma en teden, s tako močnimi prebavnimi motnjami, da o njih raje ne pišem. In ni mi niti najmanj všeč, da sem lahko podobna školjki, ki je povrh vsega ne jem! Ali ste vedele, da je največji razlog sporov občutek, da se človek ne počuti cenjen? A žal je pri ljudeh tako, da si lažje pulimo lase, kot pa v obraz povemo, kaj nas pravzaprav moti. In seveda potrebujemo tudi nekoga, ki bo znal poslušati in, po mojem mnenju, tudi na tem področju naletimo na težavo. Ne poznam konfliktov, ki bi se končali pozitivno in osebi podarili kaj pametnega. V mojih očeh gre le za tratenje energije, ki ne pelje nikamor in pusti veliko slabe volje. Po drugi strani pa je seveda prav, da gredo stvari ven. No, saj pri drugem gredo, težava je v tem, da pri meni težje.
Sem za konstruktivno pogajanje in za pogovor, ki zahteva, da vsi vpleteni govorijo in dobro poslušajo, a kaj ko je vse skupaj zelo tesno povezano s čustveno inteligenco in te res nimajo vsi. Psihologi pravijo, da bi bilo ključnega pomena postaviti se v druge čevlje … No, najbrž je vsem jasno, da vsak tega ne zmore. Ali noče. Kakorkoli že, rezultat je isti. Ostrige tega ne marajo in težko razumejo, da je včasih resnično bolje prepiranje, kot pa to, da vse skupaj pospraviš pod preprogo in se delaš, da se ni nič zgodilo. Prepiranje zna tudi premakniti stvari, zna pokazati ljudi v drugačni luči, zna odpreti nove poti in, da, seveda zna tudi izčrpati in pustiti brez moči. Morda se tega osebno še najbolj bojim.
Da bi se ostrige rešile teh težav, morajo narediti sledeče:
Naprej reči Da sebi,
potem reči Da življenju,
šele potem je čas, da rečejo Da drugim.
To pomeni, da moramo začeti pri sebi, in sicer tako, da se vprašamo, kaj je narobe in kaj nas moti. V sebi seveda imamo vse odgovore. In nikar ne pozabite na ključno vprašanje: imam težavo s to osebo ali sama s sabo?
Korak naprej je že ta, da ostanemo odprte za nove rešitve. In morda tudi pomislimo, da se mnogokrat počutimo slabo ali prizadete tudi zato, ker je konkreten konflikt rezultat kopičenja stresnih situacij, ki jih sproti nismo znale rešiti. Zato je problem toliko večji in, jasno, tudi boleč. Ko se sama znajdem v tovrstnih situacijah, si vedno mislim, da stvari ne smem jemati osebno in je prav gotovo način, da jih samo vržem čez ramo in se umirim. V resnici so te situacije toliko velike, močne in boleče, kolikor jim mi osebno dajemo moč. In vem, včasih je zelo težko, če ne že skoraj nemogoče spoštovati drugega, ampak se moramo potruditi in to storiti, četudi je ta oseba, do nas zlobna in nekorektna.
Ne pozabite: vedno bodite vzornik, predvsem za tiste, ki si tega ne zaslužijo. Maham, vaša ostriga. 🙂
2 Comments
Draga Lorella:),
Hahhaha kako lušno napisano:)….imaš res občutek in talent….in v tem času ko so povsod zaključki, se res veliko žensk znajde v vlogi ostrige, rade ugajamo…ustrežemo….ampak vse v lastno škodo…potem pa pademo dol kot cunje…ah…z leti pa postane tudi tega vedno manj….ket ostrige dobimo roge:)…se postavimo zase…
Hvala za čudovit zapis, objem, ostriga z rožički;)
Karin
Draga Ostriga z rožički, tudi ti si me dobro nasmejala! Super je ta zadeva da ostanemo ostrige in se hkrati lahko branimo…sem že polna upanja! Objem!