Odtenki ženske

Berem o ženski, ki je le ena izmed nas. S podobnimi težavami, možem in otroci, službo, ki včasih pride in drugič gre, mnogokrat je tako, da se znajde v vlogi osamljene ženske, doma, za štedilnikom, s krpo za prah, s sesalcem v roki in občutkom, da morda vse ni na svojem mestu. Piše o tem, da je bila vloga mame naporna, zahtevna, ji na trenutke celo tuja. Štirje otroci, ki te zahtevajo noč in dan, Mama to in Mama tisto, brez konca in kraja, samo veriga zahtev in potreb, ki te včasih ubijejo. Pa ne zato, ker je premalo ljubezni, prej zato, ker je zalogaj ogromen in morda včasih prevelik, da bi zmogle same. Potem pa družba, ki od tebe zahteva, da si popolna, čeprav nisi in najbrž nikoli ne boš, ker se v svoji koži ne počutiš dobro in zdi se ti, da si morda zaslužiš kaj več. Daleč od tega, da otroci ne bi bili popolnost, ampak manjka ti tista ženska plat, to, kar si bila, in ta neprijeten občutek, da si sebe po poti izgubila.

In potem berem zgodbo o tej isti ženski, ki se loči, otroci pa se odločijo, da bodo z očetom in šele takrat se sproži morje vprašanj, ali si bila sploh kdaj dobra mama. Mama torej, tako enostavna beseda in tako ogromno odtenkov v njej. Nekateri ostajajo prepovedani, nedovoljeni, kot dejstvo, da je vsak otrok velika preizkušnja za par zato, ker vsaj za nekaj časa izgubiš pravico za osnovne stvari, kot je kino pod zvezdami, sprehod ob morju, vikend v termah ali klepet v dnevni sobi. In tišino. Doma imam punčko, ki me 100 % zavzame, zato težko razmišljam o tem, da bi jih imela štiri. Ampak včasih, po tiho, sramežljivo, s spoštovanjem do novega življenja me prešine misel, da bi morda še kdaj držala v naročju miniaturne nogice in se izgubila v tistih dojenčkovih očeh, ki nimajo konca, skrivnostne in polne modrosti, po svoje tihe in radovedne, ki ti zlezejo do dna srca, se tam zasidrajo in nikoli več ne pustijo.

Naša ženska narava zna biti divja. Vilinski glasovi v glavi postanejo tako glasni in jasni, da dobiš hitro občutek, da je prav razmišljati o drugačnem življenju, svojem poslanstvu ter o tem, da si morda zamudila kakšen odtenek in ga ne boš več ujela. Tudi moji odtenki so takšni…zelo divji, marsikdaj neulovljivi, svobodni. Po eni strani bi šla tudi nazaj, po drugi niti ne, prej bi se zmenila za še eno življenje, dodaten bonus, ki bi mi omogočil, da bi naredila nekaj manj napak, da bi bila bolj radovedna in odprta za nove poti, brez strahu in skale, ki me pridno varuje. Sem zagovornica iskrenosti, a je včasih ta preveč boleča in skoraj nepotrebna, takrat torej postanem zagovornica tišine, ki je le moja in mi jo ne mora nihče odvzeti.

Berem zgodbo o ženski, ki je v družinski zmedi iskala sebe. Ni imela prav veliko želja: branje knjige ob večernih urah, kavo s prijateljicami enkrat popoldan, bazen v soboto zvečer … Ampak vse je bilo neizvedljivo. Stvar organizacije? Nisem prepričana, prej to, da smo ženske zelo razdeljene in vedno se najde nekdo, ki nas vleče za rokav in od nas nekaj zahteva. Tako se ta zgodba spremeni v moro, z mamo-mačeho, tujko, ki izgine iz življenja svojih otrok, ker nastanejo zamere, boleče besede, težave v zraku, kot pajčevine nad glavo, previsoke, da bi jih lahko odstranili. Ta mama se na koncu sprijazni s samoto. Neverjetno kajne? Je mati štirih otrok in je v resnici sama. Čez nekaj let ponovno ulovi odnos z njimi, skuša nadaljevati tam, kjer so ostali, deloma jih tudi očara, ostaja pa del njih, ki se ne bo nikoli vrnil.

Včasih je najbrž tako, da ni poti nazaj. Berem o njenem samskem življenju, o tem, da je šla ponovno živet tja, kjer je živela nekoč, kot študentka, ampak je stanovanje popolnoma neprivlačno, ker manjkajo otroci, njihovi glasovi, smeh in solze, celo tiste besede: mama tu in mama tam … Ker mnogokrat pogrešaš prav to, kar ti je šlo na živce, in šele potem ugotoviš, kako so samoumevne stvari v resnici tiste, ki štejejo največ.