Po eni strani modni trendi nastajajo na modnih brveh, po drugi pa se že dolgo zgledujejo po dogajanju na ulicah: s pojavom se že več desetletij ukvarjajo fotografi in tako imenovani ‘cool hunterji’ oziroma lovci na stile. Pionir je bil Bill Cunningham, sloviti fotoreporter »New York Timesa«, ki je prvi odkril nove modne smernice na ulicah. Že sredi 90. let preteklega stoletja je fotograf Shoichi Aoki dokumentiral najbolj ekscentrične stile v modni tokijski četrti Harajuku, kjer so tradicionalne japonske elemente, denimo kimono, začeli kombinirati z vintage oblekami in kreacijami alternativnih oblikovalcev, tako da so ustvarili edinstven stil.
Pred kratkim je fotograf potožil, da se zaradi znamk hitre mode in vplivov družbenih omrežij ulični stil seli na Internet, mestne ulice pa ponujajo vse manj navdiha. Med najzanimivejšimi mesti v smislu uličnega stila vsekakor prednjači New York, ki mu sledijo skandinavska mesta, denimo Kopenhagen, kjer imajo veliko izvirnejši in predvsem drugačen stil kot drugod. Nekateri poznavalci zatrjujejo, da ulični stil na internetu ni pomembnejši v primerjavi s tistim pravim; sicer je internet veliko prispeval k širitvi uličnega stila, dejansko pa obstajata dva tipa: enega podpirajo modne znamke v želji, da bi bili njihovi izdelki vedno modni in priljubljeni. Drugi, tisti resnični, pa ni povezan z internetom. Posameznik s svojim stilom izraža sebe, česar ne počne v želji po fotografiranju, ampak zato, ker se želi dobro počutiti.
Ulični stil na ulicah ni nič pomembnejši, če je tisti pravi. Na internetu je to poslovna priložnost za podjetja, ker si dvigajo prepoznavnost in priljubljenost z všečki in komentarji. In kdo so manekeni? Običajni fantje in dekleta. Ulični stil se je uradno uveljavil pred približno desetimi leti, ko so v nedeljski prilogi New York Timesa prvič objavili fotografije mimoidočih in jih predstavili kot sodobne ikone. Ulica je nekakšen inkubacijski laboratorij impresivne količine mode, ki se nato preliva na modne brvi znanih modnih imen. Enako se je zgodilo z umetnostjo grafitov, ki se je razvila v New Yorku v začetku 60. let in se je iz Harlema, južnega Bronxa in Lower East Sidea, dobesedno z ulic, razširila v muzeje in na prizorišča mednarodne umetnosti.
Kultura ulične mode je zelo sodobna: nastala je med rolkarji, deskarji in plesalci hip-hopa na vzhodni ameriški obali. Kdor je s tem imel osebno izkušnjo, je ponosen, da je simbol gibanja, ki je nastalo in se razvilo daleč od modne industrije, daleč od masovne proizvodnje oblačil in znamk visoke mode. Toda danes so oboževalci ulične mode drugačni, veliko bolj sledijo modi kot pa vsem drugim vidikom, iz katerih je nastalo to gibanje. Enako navdušeni so nad parom športnih copat Balenciaga za 650 evrov kot nad klobučkom za 20 evrov. Na seznamu božičnih daril najstnikov so včasih bili Nintendo in igrice za Playstation, danes pa so na njem oblačila, za katere morajo starši seči zelo globoko v žep.
