Tokrat nekaj o njih, bolj zato, ker veliko pišem o ženskah, čeprav mi je tudi moška moda in nasploh moški svet zelo pri srcu. Vsaka ima svoj ideal lepote in vsaka v sebi ve, kaj ji je pravzaprav všeč. Včasih gre za pogled, drugič za način govora, tretjič za roke, morda za obliko nosu ali pozornost, ki nam je namenjena. Osebno mislim, da je privlačen moški tisti, ki zna ponujati skupek različnih faktorjev, tako kot je idealna ženska tista, ki ni le lepa, temveč zna tudi poslušati, ima karizmo, občutek za sočloveka, je ženstvena in topla. No, ob vsem tem je še veliko drugega, tako na eni kot na drugi strani, a tako nekako bi strnila lastnosti brezhibnega moškega, ki včasih lahko tudi zgreši in na kakšno pozabi, a prosim, naj ne postane navada. 🙂
Pozitivnost in jasne misli. Ne maram tarnanja in negativne misli me zelo hitro spravijo v obup. Zdi se mi, da tako ali drugače živim v svetu, ki žal ponuja veliko negativnih novic, zato ne vidim potrebe, da bi tudi doma poslušali negativnega človeka. Zase pravim, da je kozarec vedno na pol poln in ne na pol prazen, kar mislim, da se mora odražati na vseh področjih. So trenutki, ko stvari niso najbolj bleščeče, vendar obožujem moške, ki znajo tudi v krizi videti neko luč, morda celo smešno plat. S pozitivnostjo so stvari vsekakor lažje, predvsem v ljubezni.
Samozavest. In to ne pomeni samovšečnost, daleč od tega. Samozavesten moški je privlačen zato, ker da jasno vedeti, da ve, kaj mu je všeč in kakšni so njegovi cilji, zato je ob njem življenje nekoliko lažje. Sem tradicionalna ženska in obožujem klasične vloge: torej moška mora biti moški, močan in gentleman, ženska pa gejša, nežna in po svoje tudi krhka. Seveda tu in tam nosim hlače, ampak všeč mi je, če sem lahko v obleki in imam ob sebi moškega, ki prevzame moje skrbi, vsaj deloma.
Moč, da sprejme kritike in se je pripravljen spremeniti. Življenje je tok, ki neprestano teče, zato je popolnoma normalno, da od nas zahteva spremembe. Stati na istem mestu je nemogoče, zato se marsikdaj zgodi, da moramo podati kakšno kritiko in jo seveda tudi sprejeti, ne da bi se kdorkoli užalil. Če pa smo prepričani, da smo naredili napako, moramo biti pripravljeni na spremembo. Zdi se mi, da je naša generacija kar fleksibilna, sploh v primerjavi z našimi starši, ki so vsekakor odrasli v popolnoma drugačnem času. Vseeno pa ostajajo določeni vzorci, ki so včasih zelo močni, drugič manj; ne maram pa prepričanja, da moški nima krhke plati in ga zato ne moreš raniti, ker je laž. S pravimi besedami dosežemo tudi spremembo, pomembno pa je, da si jo partner želi.
Znati poslušati in kazati zanimanje. Ni hujšega od moškega, ki samo govori in ne zna poslušati. Morda ste se že znašle v situaciji, ko je bilo okoli vas veliko “Jaz, jaz, jaz”, ve pa niste nikoli prišle na vrsto. Žalostno in zelo obremenjujoče. Ključnega pomena je, da moški kaže zanimanje za stvari, ki so del vašega sveta, četudi gre za pletenje puloverjev za dojenčke takrat, ko ste pod stresom, ali v mojem primeru za zbiranje darilnega papirja zato ker me barve osrečujejo. Pač obredi, ki so del nas in marsikdaj kličejo po pozornosti, zato je prav, da se naučimo poslušati.
Brez nerganja, prosim. Nekje sem prebrala, da si človek, ki neprestano tarna in nerga, v resnici prav želi situacije, v katerih se znajde, oziroma jih prikliče. Seveda je eno, če se tu in tam počutiš slabo, te karkoli boli, si v stiski ali imaš težavo, nekaj povsem drugega pa če te nerganje spremlja kot moteča melodija, ki hočeš ali nočeš okuži tudi druge. Ženske se marsikdaj znajdemo sredi vrtinca negativnih občutkov in težko pridemo ven. Negativnemu človeku ali nergaču težko pomagaš, ker je to njegov način življenja, zato ga bomo težko spremenile. Pravzaprav se mi ne zdi, da smo na zemlji, zato da bi spreminjale ljudi, prej zato da bi lepo živele in našle človeka, ki bi nas znal lepo spremljati na življenjski poti.
Dramatiziranje in smeh. Drama … Čudovita beseda, ki je običajno del ženskega obnašanja, ko pa postane del moškega sveta, je vse skupaj še slabše. Všeč mi je moški, ki zna dramatizirati v smislu, da te hitro prestavi na drugi planet in ti tako omogoča drugačen zorni kot, kajti marsikdaj gre res le za stvar perspektive in ko se premakneš, je vse drugače. Težava je v tem, da se lahko zgodi, da sam sebe težko premakneš, če ti torej partner pomaga, toliko bolje. In smeh je pol življenja, pomembno je, da se smejimo zaradi istih stvari, marsikdaj tudi zaradi najbolj nepomembnih ali običajnih, kot otroci, oziroma še huje!
Lepa vzgoja, uvidevnost in prijaznost. Koliko stvari, kajne? Ampak te lastnosti niso znanstvena fantastika. Še vedno občudujem moškega, ki opazi, da imam prazen kozarec, ali takšnega, ki si ne bo mislil, da je šopek rož nepomemben, ker ni tako. In všeč mi je moški, ki razume, da staršev ne moraš izbrati, zato jih je treba sprejeti, brez prepiranja, očitkov ali kritik, saj imamo vsi svoje slabe plati, ker smo pač ljudje z napako in nas to naredi edinstvene. Prijaznost nič ne stane, ampak jo marsikdaj pogrešam: prijaznost v tonu glasu, v zelo običajnih stvareh, kot je priprava mize za kosilo ali plačevanje položnic na pošti. Zdi se mi, da so vse te lastnosti zelo prepletene in morda je tudi tako, da se jih pri štiridesetih težko naučiš.
Gentleman. No, o tem bi lahko napisala cel esej, ampak najbrž veste, kaj pomeni biti gentleman in katere so tiste lastnosti, ki jih je marsikateri moški izgubil ali jih morda nikoli ni imel. Kot sem že omenila, naj bi moški ostal moški in bil torej gentleman, z vsem, kar potegne za seboj, od zaroke do skrivnostnega darila za rojstni dan, od večerje ob svečah do pozornosti takrat, ko jo najmanj pričakujemo.
