Če bi imele možnost iti nazaj in najti tisto malo sebe, ki je bila res drugačna od ženske, ki smo danes … kaj bi ji rekli? Napisati pismo sebi je vedno odlična terapija, pravzaprav za to ni nikoli prepozno. Vedno je pravi čas za tolažbo, za objem, za lepo besedo in prijaznost; mnogokrat vse to pričakujemo od drugih, a kaj ko bi začele pri sebi? Verjetno bi bilo lažje in tudi hitreje. Danes sem si zato napisala pismo; morda mala Lorella še vedno obstaja, v kakšni drugi dimenziji, z blond lasmi in širokim nasmehom, z željo, da ne bi zgrešila, ne bi razočarala, ne bi bila kregana. Verjetno bi bilo življenje drugačno, če bi že takrat vedela, da bo na koncu vse dobro in vse tako, kot mora biti.
Draga mala jaz,
pišem ti iz prihodnosti, iz sveta, ki si si ga nekoč predstavljala kot oddaljeno galaksijo. Vem, da sediš v svoji sobi, objemaš svojo najljubšo plišasto igračo in sanjariš o življenju, ki je še pred tabo. Vem, da imaš v sebi tisoč vprašanj – kdo boš, kam te bo življenje vodilo, ali boš srečna. Najprej ti moram povedati: prišla si daleč. Bolj, kot bi si lahko kdajkoli predstavljala. Premagala si strahove, ki so se ti nekoč zdeli nepremagljivi. Hodila si skozi viharje, padala, krvavela in vstajala znova in znova. Ni bilo vedno lahko, ampak nikoli nisi izgubila tistega iskrivega žara, ki te dela tako edinstveno.
Želim ti povedati nekaj pomembnega: nikoli nisi bila sama. V tistih trenutkih, ko si jokala v temi in verjela, da te nihče ne razume, sem bila tu – tvoja bodoča jaz. Vsaka solza, ki si jo pretočila, vsaka skrb, ki te je težila, so bile del poti do osebe, ki si danes. Bolečina? Da, srečala si jo velikokrat. A naučila te je stvari, ki jih sreča ne more. Naučila te je, kako ljubiti sebe, tudi ko svet pravi drugače. Naučila te je, da je ranljivost moč in da se ni treba opravičevati za to, kdo si. Ljubezen? Spoznala si jo v vseh oblikah – v nežnih pogledih, v dolgih pogovorih, v tistih redkih ljudeh, ki so ti pustili sled na srcu. In ja, nekaj src si izgubila, nekaj jih je zlomilo tvoje. Ampak vsaka ljubezen te je oblikovala in te naučila, kaj pomeni resnično ljubiti – najprej sebe, potem druge.
Zdaj te vidim tam, s sijočimi očmi in otroškim upanjem v srcu. In želim ti reči: ostani zvesta sebi. Ne spreminjaj se zato, da bi ugajala drugim. Sanjaj, četudi ti bodo rekli, da so tvoje sanje prevelike. Govori svojo resnico, tudi če bo glas trepetal. Ne boj se, da nisi dovolj – ker si. Vedno si bila. Včasih življenjske poti ne bodo enostavne in mnoge bodo na prvi pogled bleščeče, v resnici pa polne pasti. Dolgo boš iskala zrcalo sebe v obliki zveste prijateljice, a tega ne boš nikoli našla, ne tako, kot bi ti želela. Verjetno je res nekaj na tem, da so pravi prijatelji tisti, ki jih imaš od otroštva in zato poznajo veliko tvojih odtenkov, prav tistih, ki v zrelih letih nikoli ne pridejo na dan. Osredotoči se na preproste stvari in manj na tiste, ki obljubljajo veliko; skozi čas boš razumela, da znajo biti besede prazne, štejejo samo dejstva.
Objemam te močno, čisto tako, kot bi si želela takrat. In ti prišepnem na uho: vse bo v redu, obljubim ti.
Z ljubeznijo,
tvoja jaz, štirideset let kasneje
