Pogrešam Sebe

Gimnazija v Kopru je zame polna spominov. Resnično jih je veliko in lahko rečem, da imam srečo, ker vsaj enkrat na teden stopim v šolo, še prej pa se sprehodim do vhoda in vedno pogledam isto okno, sredinsko v zadnjem nadstropju, ter razmišljam, ali imajo tudi moji stari sošolci in večni prijatelji podobne misli. Malo sem otožna, ker pogrešam tiste čase. Čase brezhibnosti in norosti, čase prvih ljubezni in nedvomno tudi prvih slutenj, ko se nam je počasi zdelo, da bomo tudi mi postali odrasli. V telovadnici, ki sem jo vedno oboževala, ker so mi bile ure športa najbolj pri srcu, zdaj igram odbojko. Zdi se mi, da je vse kot takrat, le žoge so pod ključem, a tukaj se je čas ustavil, nekako tako kot zrak, ki ima še vedno isti vonj. Vsako sredo zvečer sem ujeta v te trenutke, a z novimi ljudmi, ki so mi zelo blizu in me ne jemljejo prav nič resno, tako, kot mi je všeč. Paralelno življenje, ki mi vzame le nekaj ur, a mi pomeni ogromno, ker pridem domov utrujena in vesela, saj ne gre le za igro in druženje, temveč prav za to, da imam v tisti telovadnici še vedno 16 let in niti pol meseca več. Ujamem te trenutke sreče in razmišljam o časih, ki so bili popolnoma drugačni. Pogrešam ljudi in šolske klopi, tudi debele knjige in ure, ki sem jih preživela v svoji sobi, z namizno svetilko v rdeči barvi in prelepljeno z nalepkami, z oprtim atlasom, ki je jasno kazal na ZDA in na državo, ki sem jo kasneje vzela za svojo.

Takrat nismo govorili o Vision board tehniki, a misli so bile prav tako močne. In tudi mobilnih telefonov ni bilo, pa ne boste verjele, da smo se vseeno vse zmenili in tudi preživeli. Imela sem roza kolo, ki sem ga vozila gor in dol po hribu, na začetku sem mislila, da mi bodo odpadla pljuča, a potem sem se navadila in všeč mi je bil gozd za blokom, kjer sem se dnevno sprehajala z Eleno in sva plezali po drevesih ter jedli češnje, običajno do mraka, ko je moja mama že norela, ker ji ni bilo jasno, kje sem. Koliko smeha, neumnosti, koliko življenja sem pustila v gozdu in kako mi je bilo ljubo iskati čarovnice v votlih drevesih. Moj svet pač, ki ga zdaj deloma ponovno doživljam skozi Sofiine oči. A hkrati imam občutek, da niti ne pogrešam ljudi, ki so bili del mojega življenja, prej bi rekla, da pogrešam Sebe, tisti stari, dobri Jaz, ki je bil popolnoma neobremenjen in še brez brazgotin, ki sem ga nekako brzdala in ni bil prizadet od besed, dogodkov, trenutkov, bil je samo del mene in tako sem ga tudi doživljala. Pravijo, da ko pogrešaš stare trenutke, pomeni, da nisi zadovoljen s sedanjim življenjem. Morda je samo tako, da pričakujemo preveč od življenja in poskrbimo za vse možne ovire, potem pa tarnamo, da limfa ne teče tako, kot bi morala. Le zakaj.

Notranji Jaz mi torej šepeta nove zgodbe in prav sramežljivo pove, da ljudje tu in tam obrnemo liste in s tem ni nič narobe. Tu in tam tudi zamerimo, se užalimo in potem gremo naprej. Tu in tam si ustvarimo mnenje, da morda vsak prijatelj ni ravno prijatelj in vsaka situacija ne zahteva od nas, da samo stojimo in drugim dovolimo, da nas bičajo z besedami. Kaj pa vem, pri 40 je morda tako, da se lahko tudi obrneš in greš, pa ne razlagaš preveč in nisi niti potrt, če se pričakovanja niso uresničila. Pričakovanja. Kolikokrat sem brala o tem, da jih ne bi smeli imeti, morali bi jih izbrisati iz RAM spomina, a kaj ko so v nas kot nevaren virus, ki nikoli ne odide. In cepivo žal ne obstaja. Oklepam se ljudi, ki sem jih imela včasih, ker se oklepam starega Jaza in ga tudi pogrešam. Kot bi izgubila del svojega odseva v ogledalu in zdaj samo strmim v prazno sliko, ki ima sicer okvir, a v njem ni nič pametnega. V življenju moramo najti prave strasti zato, da srce dela prevale, in prave trenutke, da ne razmišljamo preveč o bodočnosti, ker je že jutri velik dvom in lahko se zgodi, da sploh ne pride.

Sem zbirateljica trenutkov. Zbiram spomine, kot tiste male, bele kamenčke, ki jih srečujem vsako poletje. Škripajo med hojo in jih vedno spravljam v žep, nakar jih najdem povsod: v predalih, v pralnem stroju ali na dnu torbice. Vsak želi biti brezhiben in je zame “magični kamen”, ker “še nisem videla lepšega”, a na koncu sezone vedno ugotovim, da so si zelo podobni in so posebni le v tistem trenutku, ko se sklonim in jih ukradem iz okolja, da bi postali del mene. Sumim, da izgubijo kanček čarobnosti takrat, ko pridejo k meni domov, ker nimajo več svoje lastne zgodbe in tudi jaz sem pozabila na tisto, ki me je pri njih tako zelo očarala. Podobno je z ljudmi. Včasih je kar bolje, da ostanejo tam, kjer so in jih imamo čim dlje v lepem ali vsaj korektnem spominu. Če torej ponovno razmišljam o gimnaziji in sedenju na sredinskem oknu, vem, da so bili tudi trenutki blazne žalosti in potrtosti, strahu pred nalogami in profesorji, občutek neskončnega spoštovanja in tista divja ujetost v mladem telesu, ki kar cveti in cveti ter želi postati odraslo. Pa vendar … očarata me tudi brezhibnost in popolna odsotnost službenih obveznosti, čeprav sem začela delati na televiziji pri 16 in vedno pravim, da me najbrž puberteta še kje čaka.

Ugotavljam, da ni človeka, ki bi mi lahko prinesel nazaj preteklost.  Resnično ga ni. To lahko storim le sama. In zna se zgoditi, da ne bo tako osupljivo lepa, kot je v mojem spominu.