Poklon Alberu Elbazu in modni industriji

Alber Elbaz je bil rojen v Casablanci, a najbrž je tako, da ga je modni svet imel za Francoza. Že od prvega trenutka je bilo jasno, da je Alber prišel v Pariz z zelo jasno misijo: spremeniti modo. Njegove obleke so bile, z eno besedo, drugačne; drugačne v smislu tankočutnosti in podobe, saj so bile njegove ženske seksi, a ne v klasičnem pomenu besede. Elbaz je rad sanjal in je bil trdno prepričan, da brez sanj ni pravega sveta:

Pred dnevi je papež Frančišek povedal, naj ne gradimo zidov, temveč mostove. Sanjam o gradnji mostu med tehnologijo in modo. Sanjam o tovarni sanj, ki jo potrebujemo vsi. Potrebujemo sanje, ne le v modi, temveč nasploh.

Uradno je Alber Elbaz umrl zaradi Covida; napišem “uradno”, ker imam občutek, da četudi bi bilo karkoli drugega, je postal ta virus razlaga za vse. Pri 59 letih nas je zapustil še en modni velikan, ki je krojil zgodovino znamke Lanvin. Suzy Menkes, znamenita modna novinarka, ga je pred mnogimi leti označila za mojstra improvizacije; smešno je, da je bil takrat Alber užaljen, morda zato, ker definicije ni najbolj razumel. Improvizacija je osnova raziskav in eksperimentov, hkrati pomeni odkrivanje. Denimo kako iz navadne obleke narediš nekaj glamuroznega, in iz preprostih hlač nekaj nujno potrebnega, iz dobro krojene jakne kratko obleko.

Težava mnogih mladih na modnih akademijah je, da uporabljajo Google na vse mogoče načine, a nikoli ne odkrijejo ničesar novega in ne najdejo svojega Jaza.

• 

• 

• 

• 

• 

In Alber je imel še kako drugačen Jaz ter zelo natančen glas, ki ga je naredil posebnega. Ko danes razmišljam o modni industriji, me kar stisne. Poznam preveč oblikovalcev, ki imajo svoja zlata leta in vem, da jih ne bo nihče znal nadomestiti. In poznam tudi mlade, ki so še kako nadarjeni, a globalna kriza še vedno tolče po njih in vem, da dolgo ne bodo zdržali. Po poti življenja izgubljamo ljudi, se preoblikujemo, se naučimo hoditi sami in hkrati odkrivamo nove možnosti. A pogled se neprestano vrača v preteklost; nisem nostalgična, vendar zelo dvomim, da bomo odkrili novo gospo Chanel ali novega Diorja. V času spremenjene estetike, ki nas tako vztrajno želi prepričati, kako je super, če imajo moški krilo, in noro dobro, če so ženske “grde”, je vsak človek “stare generacije” še kako dragocen.

• 

• 

Srčno upam, da Alber Elbaz počiva nekje v miru in nas s tistim navihanim nasmeškom gleda nekje z vrha. Bil je poseben človek in občutljiv genij, ki nas je prehitro zapustil.

Počutim se kot Galileo Galilei. Gledam nekaj, kar je tam in česar drugi še vedno ne vidijo ali ne vedo, da sploh obstaja. Prizadevam si, da bi znali iti onkraj mode, ne da bi izgubili spoštovanje do nje.

• 

• 

S spoštovanjem torej, počivaj v miru.