Priznam, da me astrologija že od nekdaj fascinira, prav tako nisem imuna na Sonce in Luno ter močno verjamem, da ima da ima vsak zakaj svoj zato, četudi ga v tistem trenutku morda ne vidimo ali ne razumemo. Junija smo dočakali poletni solsticij, najdaljši dan v letu, na katerega izvirni pomen pogosto pozabljamo in je zasidran v zgodovini že od starodavnih civilizacij. Hkrati je to tudi začetek poletja, ki nas je zadelo v vsej svoji lepoti in vročini tako nenadoma, po pomladi, ki je bila neskončno lena in muhasta. Toda 21. junij je bil tudi svetovni praznik glasbe, ki ga sicer v Sloveniji ne praznujemo tako na veliko, a drznem si reči, da se bo tudi to spremenilo. Izredno lepa priložnost, da slavimo glasbo v vsej njeni lepoti, kjerkoli želimo. Prav to je bila namreč filozofija že prve obeležitve, ko je francoski minister za kulturo Maurice Fleuret, skladatelj, novinar, glasbeni kritik in eden od pobudnikov tega festivala, otvoril tradicijo z izjavo: »Glasba vsepovsod, koncerta nikjer.”
In dejansko je tako: glasba nas spremlja povsod, včasih v kuhinji, ko pripravljamo kosilo, na morju, ko ležimo na brisači, v sobi, ko si končno privoščimo najljubšega izvajalca, ali v dvorani, ko pridemo na koncert. Ta sposobnost not, da kar zlezejo pod kožo, je neverjetna. Na organski način, na trgih, skupnih krajih, v šolah, muzejih, na ulicah in celo na letališčih, je glasba protagonist vsesplošno dostopnega močnega sporočila, vabilo k potovanju, sredstvo za sporazumevanje med vsemi ljudmi in kulturami.
Tisočletja je poletni solsticij veljal za poseben dan in je prevzel številne simbolne pomene, ki so ustvarili množico poganskih in verskih obredov, povezanih s cikli poljedelstva in narave. Metaforično na ta dan sonce slavi zmago nad temo, saj lahko časovni interval med sončnim vzhodom in zahodom presega 16 ur. Po mnenju astrologov je to najugodnejši trenutek za naslavljanje najglobljih razsežnosti samega sebe in ponovno odkrivanje stika z naravo. V antiki so namreč solsticij slavili kot trenutek povezave s soncem in z božanskim elementom. Če temu dodamo še moč glasbe, potem hitro uvidimo, da je prav poletje tisti čas, ko se lahko zelo dobro poglobimo vase.
Glasba je sredstvo, univerzalni jezik za sodelovanje v pozitivnem zagonu srečevanja različnih kultur in družbenih kontekstov. V Filharmoniji se zgodi prav to: srečujejo se različne kulture, glasbeniki, talenti in umetniki, srečujejo se ljudje v publiki, ki so včasih stari znanci, drugič popolnoma novi in radovedni obrazi. Eni so polni pričakovanj, drugi že vedo, kaj jih čaka, in tretji se prepustijo toku življenja in glasbi, ki postane v poletnih mesecih še kako pomembna. Glasba poskrbi, da se vsaj malo razbremenimo, pustimo ob strani skrbi (ker jih je vedno preveč in marsikdaj so res nepotrebne) ter uživamo v tem, kar imamo. Ker imamo veliko.
