Poln kufr pakiranja

Brezskrbno na počitnice. Ja pa ja. Ne vem sicer, kako potekajo priprave in pakiranje pri vas, a sama bi si najraje omislila osebnega pripravljavca družinske prtljage in vsega drugega, kar še sodi poleg. V pripravljanju prtljage nikoli nisem ravno uživala in to ne glede na to, ali smo pohajkovali po svetu zgolj za en sam vikend ali se v popotnike prelevili za cel mesec.  Ko pakiram samo zase,  se priprave kovčka vseeno lotim malce lažje, ko pa me doleti ‘čast’, da pripravim nujno prtljago za vso družino, kot postopek sproščanja po zadnjem potegu zadrge na kovčku, ne pomaga niti meditacija. Povem vam, videti sem kot živčna razvalina, ki nujno potrebuje počitnice.

Zaplete se že pri besedi nujno. Kaj je tako nujnega, brez česar na izbranem počitniškem kraju ne bi preživeli? Obleke? Seveda! Kljub temu, da si letošnje leto v svoji hiški na Zlarinu nameravam omisliti pralni stroj, me misel na obešanje perila, likanje in zlaganje nekako ne navdušuje najbolj. Z otroških polic poberem vsa oblačila in spodnje perilo, ki ga premoremo, in upam, da bosta otroka za oblačila skrbela bolje kot lani. Sama se znajdem z nekaj osnovnimi kosi, kot so kratke hlače, majice, dolga obleka in kopalke. Ne potrebujem fine obleke za večerno promenado, niti visokih pet (na dopustu me boste kljub peklenski vročini največkrat srečale boso).

Posteljnina, brisače? Seveda! Ker si nikoli ne zapišem, koliko tega me že čaka v hiški, vsako leto s sabo nosim rezervo. Prevleke za blazino pa že ne bom kupovala na počitnicah? Ali pač? JYSK v nakupovalnem centru v Šibeniku premore zelo poceni bombažno posteljnino. Hrana? Seveda! Tokrat pakiram samo zase. Brezglutenska in brezlaktozna dieta, ki jo prakticiram že nekaj let, terjata svoj davek tudi, ko se je potrebno odpraviti na počitnice. Ko kukam skozi okno, še vedno mislim, da sem jo odnesla bolje kot sosed, ki v prtljažnik avtomobila za desetdnevni oddih ob oblici hrane tlači tudi 5 platojev piva. Knjige? Brez njih ne gre. Kljub temu, da mi običajno uspe prebrati približno eno knjigo in pol na enoto počitnic, s seboj vzamem pet knjig. Kaj pa če bom letos imela več prostega časa? Gotovo ne bom kupovala revij s priloženimi knjigami za samo 50 kn? Seveda to potem vsako poletje storim. Kaj morem, rada berem knjige v hrvaškem jeziku. Domača lekarna? Obvezno! Na otoku lekarne ni, zato sem se za prvo silo ‘oborožila’  z dvema škatlama prve pomoči, ki sta na tehničnem avtomobilskem pregledu zaradi zastaranja dobili dvojko.

Vsako leto s sabo prinesem še en kup naravnih sprejev proti komarjem, pa protibolečinske tablete, ki se potem kopičijo v omarici za zdravila. Nič drugače ne bo letos. Prepričana sem, da je vse našteto v zadnjih izdihljajih in potrebuje nujno količinsko obnovo. Ko bomo odprla omarico, se bom znova lahko prepričala, da sem se motila. Osebna toaleta? Nujno! Pametni telefoni, prenosni računalnik, kabli, polnilci, kode, gesla, zavarovanja, dežnik … Na tej točki sem že čisto iz sebe in ko se mladina lenobno priklati iz dnevne sobe in me vpraša, ali sem vzela tudi njihove kopalke, mi zna zakuhati. Letos sicer prtljago pripravljata samostojno, kar pomeni, da bosta v potovalko zložila nekaj najljubših kosov oblačil, zobno ščetko in vse, kar potrebujeta za neoviran in neomejen priklop na wifi omrežje izbranih gostinskih lokalov. Preverjanje, ali sta s seboj vzela vse, kar ‘potrebujeta’, je enako zamudno, kot če bi se pakiranja lotila sama. In če vam na koncu izdam, da s seboj nosim vzglavnik, ker lahko spim samo na tem, ki ga imam doma, verjamem, da imate tudi ve že poln kufer mojega pakiranja.

Sledi faza natovori. Kljub dokaj prostornemu prtljažniku in kovčku na strehi avtomobila je zlaganje prtljage pravi logistični in prostorski podvig, ki ga z veseljem prepustim boljši polovici. Še zdaj mi ni jasno, kako smo lahko potovali nekoč. V ‘stoenko’ (beri Zastava 101) smo uspeli zložiti približno toliko stvari, kot jih danes s seboj nosim sama, na vrhu strehe smo privezali še šotor, ki se po prostoru, ki ga je zavzel, nikakor ne more primerjati z današnjimi (njegovo veličino si boste vizualno najlažje predstavljale, če pomislite na šotore v vojaških taborih). Mama si je del prtljage natovorila na kolena in pod noge, drugi del pa je zložila ob zadnje sedeže in jih tako spremenila v posteljo za naju z bratom (k ‘sreči’ otroci takrat niso potrebovali ne otroških sedežev ne lupinic, preprosto, spali so na zadnjih sedežih). In odpravili smo se lahko na osem- do deseturno nočno potovanje (klime v avtomobilih takrat ni imel nihče) v Dalmacijo.

Ko je avto natovorjen, mi odleže. Če se na poti do bencinske črpalke še spomnim, da sem doma pozabila sončna očala, se v stanovanje vrnemo še enkrat. Takrat s seboj vzamem še brezglutenske kosmiče, jabolko in banano, ki bi se do naše vrnitve spremenila v neprepoznavno črno gnilobo. “Imamo sedaj vse?” vprašajo brezskrbni popotniki v avtu. Imamo!

Drage bralke, želim vam čudovite počitnice in še lepše poletje. Če tokrat nisem s seboj pozabila vzeti prenosnega računalnika, se vam oglasim tudi v mesecu juliju, drugače pa se znova beremo v avgustu.