Potrebujemo veliko poguma, da prebrodimo dneve in prenašamo noči. Pogum takrat, ko moramo nazaj in si pod lupo ogledujemo stare situacije in brazgotine, ki še vedno krvavijo. In pogum potrebujemo tudi za plavanje v globokih vodah, ko dobro ne veš, kaj te čaka, še najmanj pa se ti sanja, koliko si pravzaprav daleč od obale. Včasih imam občutek, da živimo vsi isto zgodbo. Skušamo preživeti v svetu, ki zna biti neprijazen, skušamo ne biti nevidni v večni zimi besed, ker ne bi radi živeli le črno-bele zgodbe, če pa obstajajo barve.
Potolažijo me bele lučke v dnevni sobi. In jelka, ki je še nisem podrla, pa ne zaradi lenobe, preprosto zato, ker je čarobno lepa in zdi se mi, da je tako prefinjeno ujeta v času, da brez nje dnevna soba ne bi bila to, kar je. Občutek varnosti. Všeč mi je biti doma zato, ker sem pod nevidno skalo in nisem na dosegu, imam svoje stvari in veliko misli, ki jih ne delim, imam trenutke, ko se osredotočim na nove korake in skušam biti čim bolj modra, premagati značaj nestrpnosti, premagati površnost zunanjega sveta in najti smisel v drobnih stvareh, ki so del mojega vsakdana. Začetek leta je vedno velik izziv, a marca je najbrž tako, da ne morem več govoriti o začetku, čeprav sem ujeta v vajeti časa in jih težko spustim. Še dobro, da imam toliko priložnosti dobrega, da iz te posode pijem in jem dnevno ter nisem nikoli sita. Ampak pogum v moji glavi zveni kot čudovita beseda, ki se najbolje počuti, ko je v družbi z drugo: odgovornost. Včasih se mi odgovornosti zgrudijo na rame in prav razmišljam, ali bom še ostala, a potem se nekako opogumim in vem, da če se tako odločim, potem bom znala tudi iti naprej.
Pogum in odgovornost bi morala biti kot sneg, ki iz hribov pride do morja in pobeli vse. Pod belo odejo veš, da obstaja še cel svet, čeprav se ti na prvi pogled zdi, da je vse izginilo, zamrznjeno, ujeto v Narniji. Pogrešam malo več empatije, da bi ljudje bolj uporabljali antene in manj obsojali, da ne bi imeli toliko prostega časa zato, da se ukvarjajo z drugimi, da bi bili bolj introvertirani in obrnjeni vase, da bi v roki držali magično svetilko, ki bi jim omogočala globok pogled v svoj Jaz. Brez mask in zadržkov. Empatija bi bila kot prijetna sapica vetra, ki te kar vabi, da greš ven iz hiše, da stopiš na ulico in pogledaš okoli sebe, da najdeš ljudi, ki živijo svojo zgodbo, seveda na drugačen način, a prav ta drugačnost je tako čarobna. Vse to bi nam, kot skupnosti, pomagalo, da lažje prebrodimo zimo in se skupaj zbudimo omamljeni v pomlad, ki vsakič znova obeta toliko lepega.
Vsak izmed nas ima zapleteno življenje in vsako življenje zahteva le eno: nego in zavetje. V svoji notranjosti smo vsi krhki in malo osamljeni, a le zato, ker še vedno doživljamo samoto kot negativno plat življenja in nas niso naučili, da je prav v samoti luč za nove poti in znanje, ki ga vse življenje iščemo. Vsi čutimo iste emocije in ne verjamem, da so pri meni močnejše in pri vas manj ali obratno, rekla bi le, da imamo različna obdobja in seveda je tako, da jih vse skupaj ter hkrati ne prebrodimo, pa vendar jih, vsaka na svoj način in s svojim ritmom. Malo se bojimo pristnih odnosov zato, ker smo že skoraj verjeli, da lahko temo saniramo s temo in sonce najdemo tudi takrat, ko smo zaprte v jami. V resnici nam je življenje že tolikokrat dokazalo, da se na temo seveda navadiš in potem se hitro zgodi, da se bojiš žarkov, še najbolj pa tistih, ki s seboj, v srcu, nosijo ogenj.
Začetek leta sem omenila zato, ker sem kot vsaka pridna ženska naredila seznam, na pol na papirju, na pol v glavi in se ga še vedno držim, seveda z variacijami, ki so včasih nujno potrebne. Rada bi več pisala in več brala, rada bi imela manj slabih misli in vedno manj pričakovanj, rada bi znala poslušati in ujeti čim več besed, ki niso izrečene. Veliko zaupanja imam v ljudi in v žensko energijo nasploh. In tu in tam začutim, da smo na isti valovni dolžini, kar me potolaži, saj mi je ta spletna stran dala neprecenljivo možnost: da dam srce na dlan in pišem o stvareh, ki so zelo intimne, hkrati pa tako pogoste, da ne morejo biti skrivnost. In potem le pomislim, da v kolikor bi odprla vrata svojega doma, bi povabila cel Glitter Community; jaz bi pekla pecivo, druge bi kuhale, tretje bi pripravljale kavo in potem bi se po turško usedle nekje pri jelki in saj vem, da bi me zafrkavale, ker je še vedno tam, in se nasmejale do solz.
V teh drobnih, belih lučkah je nekaj čarobnega. Pogledam jih in pomislim, da imam vsako jutro nov, bel papir za pisanje svoje zgodbe. Kar dobro je, če uporabim najbolj prijazne besede.
