Potujemo vsi: mnogi po svetu, redki v sebi 

Dobro bi bilo, če bi tu in tam globoko pogledale vase. V sebi imate nebesa in zemljo, vesolje in zvezde ter vse, kar pravzaprav obstaja. Vi ste svet. V tem svetu je tudi neskončna moč; moč prilagodljivosti, razuma, nežnosti in ljubezni. Če vas je kdaj strah zato, ker imate občutek, da se bodo stvari obrnile v napačno smer, vedite, da je upravičen strah le eden: da ste neskončno mogočne. In ne, ne gre za samozavest, ki vam je morda primanjkuje, gre za resnico, ki je nočemo videti, ker so nas naučili drugače in morda so prevečkrat izbirali napačne besede takrat, ko smo bile izgubljene. Vsaka izmed nas ima jasno začrtano pot. Imam občutek, da ob rojstvu dobimo neviden zemljevid vesolja in ime na ulici, ki bo le naša. Če bo ta ulica dolga en kilometer ali sto, je odvisno le od nas. Če bo polna lepih hiš in dreves ali povsem gola in samotna, je prav tako v naših rokah. Gradimo življenje, sedanjost in bodočnost. Vse to počnemo same.

Včasih me vprašajo, če sem verna. Zame je to težko vprašanje, ker si vero razlagam na različne načine. Ne prihajam iz verne družine in ne hodim v cerkev, a to še ne pomeni, da ne verjamem. Biblijo sem prebrala večkrat in mi je bila všeč, prav tako njeno sporočilo. Nikoli se ne branim pozitivnih knjig in vedno skušam ujeti tisto, kar se nahaja med vrsticami in morda ni takoj vidno. Vera je zelo podobna. Ni nujno, da je vidna in vsem jasna, bolj je pomembno, kaj imaš v srcu, koliko čutiš energije, ki te obkrožajo in vesolje, ki te lahko vodi, če mu seveda to dovoliš. Moja največja vera je v tem, da se zelo dobro zavedam, da bom znala narediti še en korak, da se približam neznanemu, ker je to avantura, ki ti edina omogoča, da začneš novo potovanje.

Potujemo pa vsi. Mnogi po svetu, redki v sebi. Začudena sem, ko zaznam vse možnosti, ki so mi dane, a če sem popolnoma iskrena, moram reči, da je veliko takih, ki jih najdem sama v sebi. Ne čakam, ker mi vrste niso pri srcu, in preveč spoštujem čas zato, da bi kar ravnodušno gledala, kako gre mimo mene. Mirno in radovedno raziskujem vse opcije in potem le zaznam, kdaj moram spustiti. Včasih sem bila prepričana, da moraš imeti trd prijem in se ne vdati, z leti mi je postajalo vse bolj jasno, da spustiti ne pomeni vdati, pomeni le narediti sebi uslugo, se objeti in pokazati dovolj spoštovanja zato, da ponovno prideš do zraka. Ne vem, če je življenje ravno tek od prve do druge baze, a če imaš noge ves čas na prvi, do druge ne boš nikoli prispel.

Naj vas varuje pogum. Imate ga v sebi in je del vašega značaja, četudi menite, da ga nimate. Verjemite: če bi vas zdaj vrgla v ocean, ki je poln morskih psov in z ledeno vodo, bi plavale. Odlično. Ste zelo dobre plavalke, polne idej in s čudovitim smislom za humor, ki vas lahko velikokrat reši. Dovolite si biti nore, ambiciozne, ženske, ki znajo pogledati onkraj limitov in ovir današnjega dne, ker dobro vedo, da se pot nadaljuje. In če vam kaj ni jasno, vprašajte. Študirajte, bodite radovedne, po svoje skromne, da samo majhni umi nikoli ne rečejo: “Ne vem” ali “Sem se zmotil”. Tudi to je del procesa odraščanja in modrosti, da spoznaš svoje limite in si pripravljen najti ali graditi sredstva, ki te bodo peljala onkraj njih. Nikar ne pozabite, da se zadovoljstvo skriva v majhnih stvareh. Če ne gledate, postane nevidno.

Živimo v svetu, ki nam ponuja veliko prostora. In ta prostor je namenjen osebi, v katero se razvijamo zdaj, ne pa osebi, ki je kraljevala v preteklosti. Tega ne pozabite.