Pravi odnosi namesto Facebooka

Kaj naj rečem? Vsekakor nisem najbolj privržena ljubiteljica Facebooka, Instagrama in Tweeterja, čeprav so zame določene aplikacije zelo pomembne, saj z njimi poslujem. In konec koncev tudi vas ne bi bilo, če ne bi uporabljala interneta tako, da lahko vse skupaj kritiziram, a le do določene točke. Pišem o tem zato, ker sem pred kratkim prebrala članek o tem, kako smo postali v šestdesetih letih veliko bolj individualisti in do sedanjega časa skoraj popolnoma izgubili občutek za skupnost. In prav zanimiv se mi je zdel primer življenja v bloku ali soseščini, kjer pač deliš določene stvari: bazen, vrt, garaže ali druge površine. V letu 2019 se skoraj ne pogovarjamo več med seboj, ker imamo nosove globoko potopljene v telefone ali računalnike, pisateljici pa se je zgodilo, da je naletela na zanimive, nove sosede.

Ustanovili so Facebook skupino in se preko aplikacije dogovarjali, kdo bo čez teden kaj naredil. Enkrat je bilo potrebno počistiti skupne hodnike, drugič čistiti bazen, tretjič zalivati vrt in podobno. Vse je delovalo brezhibno in mnogokrat je bilo tako, da so se sosedi dobili na vrtu, nekaj dobrega spekli, spili malo vina in pokramljali o življenju. Bili so v resnici normalni ljudje, a kaj ko je danes ta normalnost postala popolnoma nenormalna. In tako avtorica članka opisuje življenje v skupnosti in pomembnost teh odnosov, brez katerih bi tudi njeno stanovanje izgubilo vrednost. Dejstvo, da ima na eni strani inštruktorja joge in na drugi slikarja, je zanjo prednost, ker se od obeh lahko veliko nauči.

To mi je dalo misliti. Seveda o svojih sosedih vem bolj malo, a kot razumem, je tako v skoraj vsaki skupnosti pri nas, ko se živi drug mimo drugega in niti ne pomisliš, da boš, v kolikor ti zmanjka jajc za pecivo, prosil soseda, da ti jih posodi. Prepričana sem, da bi mi jih, in to brez zadržkov, a sama bi težko vprašala, vedno v prepričanju, da motim, ni primerno, bog ve kaj družina zdaj dela, ali si bodo mislili, da sem nora in podobno … Skratka, ne grem. Nimam občutka skupnosti, in me ta zadeva tepe že kar dolgo časa, tudi zato, ker je zelo povezana s tem, da težko spustim ljudi blizu, denimo do te faze, da pridejo k meni domov. In davek je potem sledeč: v kolikor zmanjka jajc, pač ne bo peciva.

A dobro se spominjam otroštva in gospe Angele, ki je živela nasproti nas. Nesla je sladkor, če ga ni bilo, mi pa moko takrat, ko ji je zmanjkala. Ta skupen hodnik je bil v resnici nevidna povezava med našim in njenim stanovanjem in prav lepo je bilo, ko je prišla na kavo, zdelo se mi je, da je del družine. Zdaj pa razmišljam o tem času, kot bi se zgodil prem stotimi leti, vidim ga, a v resnici je noro daleč. Danes se v živo s sosedi ne objamemo več. Sama objamem prijatelje in znance, tudi sodelavce, ki me marsikdaj pogledajo malo čudno, a pri meni je tako, da se morajo pač navaditi. Objem ne škodi, nasprotno, pomaga vedno, v vsakem trenutku in objemov bi moralo biti na pretek. Dejstvo pa je, da jih je občutno premalo.

Danes visimo na Facebooku in ostalih aplikacijah. Nazadnje me je telefon obvestil, da sem na Instagramu približno uro in pol na dan. Ok, delam, ampak to je hkrati čas umetnih odnosov, prijateljev, ki jih ne poznam, in všečkov, za katere nisem prepričana, da so tako noro pomembni. In povrh vsega gre za uro in pol, ki ni podarjena moji družini ali stvarem, ki poskrbijo za mojo duhovno rast. In vendar vztrajam, tudi jaz sem del te digitalne generacije, ki je pozabila na realnost in hkrati potihem poskrbela, da v kolikor so odnosi drugačni od tistih, ki nam jih ponuja hollywoodska industrija, nas sploh ne zanimajo.