Pravo bogastvo ni dodajanje, temveč odvzemanje

Morda je tako, da ko si starejši, ob vsaki sezoni potegneš črto in ko imaš preveč misli v glavi, se to zgodi kar pogosto, skoraj vsak mesec. Julij mi je podaril čudovito lekcijo, modro kot nebo na Floridi in koristno, tako da si jo bom kar zapisala v dnevnik življenja, da je slučajno ne bi pozabila. Če sem se česa naučila to poletje, je to, da moraš v življenju odstraniti in ne dodati. Kar je nekoliko nekonvencionalno, če pomislimo, da v resnici vedno iščemo bogastvo, tisto malo več, kar nam manjka, boljšo službo, več hrane na mizi, počitnice še dlje in morda še vedno novega prijatelja, ki bi nas manj razočaral kot prejšnji. Pa vendar med čudovitim potovanjem na Zemlji pozabimo na eno temeljno stvar: nahrbtnik, poln stvari, ki ga nosimo s seboj, se mora sčasoma olajšati, preprosto zato, ker ne zmoremo. Pa tudi zato, ker je večina tega, kar imamo v njem, pravzaprav neuporabnega.

Z leti odstraniš hrano, ki ti škoduje, čeprav je po okusu odlična, a slaba za želodec in možgane. Odstraniš oblačila, ki jih imaš v omari, saj jih je preprosto preveč in marsikdaj sploh ne vemo, da jih imamo. Odstraniš v predalih pozabljeno kramo, ki se kopiči in zaseda prostor, kar nima nobenega smisla. Odstraniš negotovosti, zaradi katerih se vedno počutiš neprimerna in se spomniš, da se življenje na neki točki žal tudi konča; odstraniš spomine, ki so zdaj brez ljubezni, in jih pustiš, da odidejo s prvim pišem vetra, odstraniš nasmehe za tiste, ki jih nikoli niso opazili, in poglede za tiste, ki te niso nikoli znali pogledati z očmi srca. Odstraniš čas, porabljen za preganjanje ljudi, ki nikoli niso bili prisotni zate, odstraniš nasvete za tiste, ki jih niso hoteli upoštevati, in besede tistim, ki so se rodili in ostali gluhi. Odstraniš zamere in jezo do tistih, ki so te prizadeli, ker zdaj veš, da se bodo čez čas ta čustva obrnila proti tebi, in odstraniš moč preteklosti, ker je ni več in te ne more definirati ali ujeti.

V določeni fazi odstraniš pomen tistim, ki vedno vse vedo in so specialisti za govorjenje za hrbtom ter ustvarjanje plevela tam, kjer so bile nekoč sanje, odstraniš kompromise, sklenjene tudi takrat, ko tega nisi želel, odstraniš besedo “da”, ker marsikdaj misliš “ne”. Odstraniš prijatelje, ki nikoli niso bili prijatelji, a si jih zaradi nekakšne vzgoje želel obdržati blizu, in odstraniš čas, ki je bil namenjen nesmiselnim stvarem, ker zdaj veš, da se je peščena ura le obrnila. Odstraniš potrebo po pretvarjanju, da se lahko prilagodiš, tudi ko se počutiš izven kože in duše, opustiš idejo, da moraš ugajati vsem, ko ti ni všeč niti polovica ljudi, ki jih srečaš. Odstraniti pomeni razbremeniti nepotrebno prtljago, polno starih stvari in na trenutke polno plesni, ki začne pošteno nagajati, kot tisto zdaj pretesno oblačilo, ki ga kar ne zavržeš v upanju, da “kdo ve, morda ga bom nekega dne dala nase.” Ampak ne, življenje je spreminjajoča se reka in zahteva, da ji slediš, tudi ko se ti zdi, da je smer toka povsem napačna. Toda kdo smo mi, da vemo več kot vesolje?

To poletje sem se osvobodila vidnih in nevidnih bremen, zaradi katerih mi je pljuča razneslo od zraka. Bosa na belem pesku si izmislim drugo verzijo sebe: imam jasen pogled miamijskega neba, odprt nasmeh tega oceana in na svoji koži nešteto zvezdic, ki me božajo na vsakem koraku. In lahka sem kot morski vetrič, tako zadovoljna s tem, kar sem se naučila. Želela bi vedeti prej, a življenje ima svoj ritem in vse pride ob pravem času.

Pravo bogastvo ni dodajanje, temveč odvzemanje.