Obožujem bele, potujoče oblake, ki se kot male ovčke premikajo po nebu. Z nosom proti soncu in temnimi očali skušam ugotoviti, ali imajo kakšno posebno obliko. Nekaj magičnega je v zraku, morda zato, ker je danes nebo tako modro ali preprosto zato, ker razmišljam o tebi. Poletje je bilo čudovito, morda najlepše doslej. Vesolje vedno poskrbi za energijo in nam podarja čas, ki ga lahko preživljamo na prostem, čas za prijatelje in družino. Zdi se mi, da imam te dni v očeh predvsem mir in to je tudi vse, kar potrebujem. Pravi trenutek, pravo mesto, pravi ljudje, kot čudovita sestavljanka, ki bi jo lahko samo še obesila na steno. Pa vendar je življenje tudi igra in včasih so mi te razburkane vode tudi zelo všeč, ko me premetavajo z enega na drugi breg in nikoli ne vem, koliko je voda v resnici globoka. Preprosto se prepustim. Imam občutek, da je za nas vedno poskrbljeno, če le imamo vero, če verjamemo, da nam bo uspelo. Ne maram govorjenja in raje poslušam, tako kot zdaj, ko mi telo govori, da je morda prehladno za kopalke, jaz pa vztrajam z željo, da se poletje ne bi nikoli končalo.
Prikažeš se mi v spalnici in ob oknu, v zraku ena izmed mojih najljubših pesmi, I won’t let you go Jamesa Morrisona. Tisti čaroben, bel nasmeh in že sem v tvojem objemu. Ne maraš plesa, pa vendar plešeš in se svet, še enkrat, preprosto ustavi. Nimam magične palice, da bi lahko živela za vekomaj v tem trenutku in ne najdem besed, da bi ti to povedala, vendar ti veš. Veš. In spet samo poslušam: glasbo in srce. Voham tvoj parfum. Tukaj in zdaj živim s polnimi rokami vsega, kot kraljica v svojem dvoru, popolnost me očara, premami, prevzame. Dotik rok. Groba brada. Spet nasmeh. Kar ne morem se te navaditi, a pravijo, da je v ljubezni tako prav.
Življenje je kot neskončna pot, polna bleščic. Ponoči najbolj sijejo, kot zvezde na nebu, mi pa se sprehajamo med njimi. Včasih jih ne vidimo, drugič imamo občutek, da jih ni več, vendar je vse v naših rokah. Gre za odločitve. Dinamiko. Pogum in drznost, kdaj tudi za norost, da se preprosto vržeš in te iskreno ne zanima, kako in kaj. V svoji koži se počutim dobro kot še nikoli in ti si kralj mojega sveta, kot bi me znal objeti z zlatim sijajem, ki me te dni tako močno greje. Ležim na vrtu in opažam nebo; ugotavljam, da je življenje prekratko za vse stvari, ki jih še načrtujem in morda sem tudi zato kdaj tako nestrpna. Razmišljam, da se je moj oklep z leti magično utrdil in je zelo malo ljudi, ki jih sprejmem blizu, pa ne zato, da me ne bi prizadeli, prej zato, da bi lahko imela ob sebi samo prave. Všeč mi je tvoja tišina, kot bi bil neprestano v svojem svetu, vedno tako daleč in hkrati ob meni, kot v tem poletju, ki je ustavilo čas in ljudi. Trenutek za naju, daleč od vsega.
Dišiš po dobrem. Rada kukam v tvojo prtljago in odkrivam, katere so stvari, ki jih vzameš s seboj. V primerjavi z mojimi jih ni veliko, zato bi najraje šla v trgovino in vzela kopijo vsega, da bi bila lahko tvoja senca vedno z menoj. Vsakič, ko zaidem v parfumerijo, grem do moškega oddelka in se odišavim s tvojim parfumom, ki pa na moji koži diši povsem drugače. Oblaki se premikajo, zdaj je nebo že skoraj prosto. Razmišljam, če je tudi v tvojem svetu zdaj ista modrina in si morda tudi ti z nosom v zraku. Prikličem v spomin trenutke, ko znaš biti popolnoma len in samo uživaš. Takrat te pobožam po hrbtu in se zavem, da je življenje čudovito.