Preprosto ženska

Na balkonu diši po čistem perilu. Vedno rada občudujem stvari, ki se sušijo na svežem zraku in hkrati v nosnicah čutim vonj po dobrem. Spominja me na otroštvo in mamo, ki je tako rada prala, pomivala, pospravljala, v tem sva si resnično zelo podobni. Vse okoli mene je mirno, čas je ustavljen in lepi trenutki so ujeti povsod. Zvok poletja mi ponuja čričke, ki so sedaj noro glasni in njihovo petje je zame sinonim za dopust in mesece, ko naj bi bilo življenje lažje, mirnejše in tudi počasnejše. Z nosom proti nebu gledam oblake, kot male ovčke se sprehajajo nad mano, kot običajno skušam ujeti kakšno znano figuro: tam je kuža, ki leži, čisto zraven grad, ki se čez nekaj sekund že razblini in dobi povsem novo podobo. Tako vse gre, tik pred mojim nosom, ker se življenje ne zna ustaviti in smo vsi ujeti v toku, ki je zame te dni nekoliko bolj len. Pravzaprav mi nič ne manjka, če dobro pomislim, imam vse na dlani, le rahlo nemirno srce povzroča tu in tam slabe misli, a kot bi bile oblaki, jih znam razpihati, zamahnem z roko, ki žal nima čarobne paličice, in so že daleč od mene.

Ko pogledaš sončni zahod, ugotoviš, da lepota lahko včasih traja le nekaj trenutkov. Ko pa zjutraj zagledaš vzhod, se zaveš, da življenje od nas zahteva samo strpnost, da lahko vse skupaj ponovno doživimo. Imate kdaj občutek, da ste bile v prejšnjem življenju nekje drugje? Ali morda samo, da je kraj, ki vas sedaj gosti, nekako drugačen od tistega, ki ste si ga zamislile? In vmes je tako, da bi se tudi premaknile, spremenile, reorganizirale, šle drugam, spoznale nove ljudi in njihove zgodbe, ampak je vsak premik težek in naporen, ko pa pogledate za seboj, da bi ugotovile, kje ste, je v hipu jasno, da ste še vedno zelo blizu štartu. Čuden občutek, ki me kdaj lovi celo v sanjah in potem se zjutraj zbudim z zavestjo, da bi morala obrniti stran. Ta knjiga življenja, ki je pravzaprav roman in ga vse tako pridno pišemo, ima veliko praznih strani in še več takih, ki so polne besed. Če je že zapisano zapečateno za vedno, so morda prazne strani tiste, ki zahtevajo več pozornosti in moč, da jih dopolnimo tako, kot si tudi želimo.

Življenje je vedno polno nasprotij in veliko je takih, ki jih ne bomo nikoli razumeli. Nekako tako kot dnevi, v katerih razmišljaš, da boš telovadil vsak dan in pil litre vode, potem pa pridejo trenutki, ko ležiš v dnevni sobi, ješ pizzo in se ne meniš za hlače, ki postajajo vse ožje. A v obeh primerih si preprosto ti. Enkrat na eni strani in drugič na drugi, morda pa je tudi tako, da prava stran niti ne obstaja, je samo stvar odločitve, počutja in trenutka. Ker smo vsi del viharja, ki nas razpiha na sever, drugič na jug in prav malokrat je tako, da je okoli nas vse mirno in tiho, zato je treba te trenutke še posebej ceniti in ujeti. Ne trajajo za vekomaj, a to je življenje, tako nam je bilo dano in nekdo si je le omislil, da bomo ljudje tako živeli, v dobrem in slabem. To poletje si želim veliko mirnih trenutkov, prav malo viharjev in pogled, ki seže v neskončnost, ker me morje umirja in je občutek sonca na koži nekaj naravnost čudovitega. Ko se ti zdi, da je vse tako kot mora biti, vse na svojem mestu in vse v srcu, kjer je najbolj varno.

Na balkonu še vedno diši po čistem. Včasih je tako, da mi lepe stvari kar poženejo solze. Razmišljam, da se lepota v resnici ne skriva v steklenički odličnega parfuma ali kozmetični torbici, niti ne pri kozmetičarki, frizerju ali pod dobrim make-upom. Morda vse te bleščice, ki jih začutimo v zraku, kot posuti čarobni prah, ki ga dobre vile nosijo na krilih, prihajajo od nas in so skrite zelo, zelo globoko. Ne potrebujejo nobenih lepotnih obredov ali posebne pozornosti zato, da bi se bleščale. Preprosto so. V nas. Za vedno.