Prvi nastop Sabata De Sarna pri Gucciju naj bi se prvotno zgodil na ulicah Brere. Nobene modne piste, nobenih posebnih učinkov, “samo” 55 lepih manekenk, skoraj vse debitantke, ki jih obleče on. A nepredvidljivo podnebje na tednu mode v Milanu je imelo druge načrte, zato so zaradi naliva v mestu revijo na hitro preselili v enega od hangarjev na sedežu znamke. Ni hudega, konec koncev je najbolj pomembna pista in obleke na njej.
Na kratko: Gucci je tisti, ki lansira trende in skupaj s Prado tvori dobesedno vesolje mode. Kar se torej vidi na pisti, zelo hitro postane zakon, brez kompromisov. Bombažne majice s kapuco, zelo športne in po svoje enostavne, se nosijo z midi krili, superge pa z vsem. Že videno in nič novega? Res je. Milano ima zdaj okus nečesa že videnega, kolekcije z nostalgičnim pridihom, preveč udobno urejene elegance. Toda Sabatov osvobajajoči krik nas ob koncu velikega finala vabi, da se postavimo v njegovo kožo. Opominja nas, da sta potrebna pogum in moč, veliko moči, da prevzamemo odgovornost vodenja takšne blagovne znamke.
De Sarna so decembra lani poklicali, da zamenja karizmatičnega Alessandra Micheleja, kreativnega direktorja znamke od leta 2015, ki je zgradil Guccija kot zelo maksimalističnega, pod vplivom baročnih in renesančnih elementov in ki je bil po sedmih letih uspeha odpuščen zaradi padca prometa, ki ga je podjetje zabeležilo v Aziji. Vprasanje, kaj se bo zgodilo zdaj, a vsake oči imajo svojega malarja, tako, kot ima vsak obliklvalec svoj pecat.
Na predvečer revije so strokovnjaki napovedovali čutno kolekcijo, kot so bile tiste iz časov Toma Forda (kreativni direktor znamke od 1994 do 2004) ali pa ledeno in razkošno v pravem slogu Fride Giannini: na koncu so vsi imeli prav, ker je Sabato zajel in zmešal vse predloge, povezane z dediščino blagovne znamke, in jih interpretiral po svoje ter jih prevedel v brezhibna, fascinantna, ikonična in – predvsem – popolnoma prodajna oblačila. Amen.