Prijateljice pri štiridesetih

Kaj bi ženske brez prijateljic? Zdi se mi, da ne bi bile tako zanimive, popolne in noro razigrane, če se vsaj tu in tam ne bi združile in kopičile to našo čudovito energijo. Opažam, kako se z leti prijateljstvo spremeni, kako postanemo bolj pozorne na določene lastnosti in imamo vsekakor manj časa za druženje, a v hipu se zgodi, da smo ponovno stare 20 let, sploh če spregovorimo o seriji Seks v mestu ali o avanturi iz obdobja univerze. Skratka: flashbacki v času, v naši zgodovini in potem tudi pogled vnaprej, na to, kar smo in kar še bomo postale. Ker je prijateljstvo ljubezen brez kompromisov in odnos, ki traja za vedno.

Razmišljam o prijateljicah, ki sem jih imela pri dvajsetih. Takrat hodiš ven zato, da pač počneš kaj zanimivega ali najbrž tudi zaradi navade. Daleč od tega, da se nismo imele dobro, ampak pri 40 je tako, da se družiš, ker nujno potrebuješ bližino, se nisi že dolgo videl, potrebuješ nasvet in izkoristiš uro med malico zato, da ti prijateljica odpre obzorja ter pokaže drugačne poti. Pri dvajsetih se z dekleti družiš vsak dan in morda manj ceniš te ure svobode in smeha, ker je vse bolj samoumevno. Zdaj pa zelo dobro vem, kako so ti trenutki dragoceni in kako je čas vedno hitrejši, deloma tudi zato, ker sem mama. In zdaj tudi vem, da ne bomo budne do treh zjutraj, ker bo naslednji dan poln obveznosti, zato so ure druženja veliko bolj zdrave in kvalitetne, ne potrebujemo zehanja pri šanku, samo dobro kavo in odlično slaščičarno s pogledom na morje. Ali na mimoidoče moške, ker jih tu in tam še vedno “čekiramo”.

In zdaj ni več tiste čudne simbioze. Saj veste, ko se že prej zmeniš, ali boš v petah ali ne, ali boš namazan in s čopom ali brez make-upa, ker ima vsaka svojo zelo dobro definirano identiteto in ni več potrebno, da prevzemamo identiteto druge. Zdi se mi, da je pri 40 niti nočeš. In to je tudi čas, ko si lahko zaupamo, katere kreme proti gubam uporabljamo ali kaj je učinkovito proti migreni, kako je v šoli s to našo novo generacijo in hkrati tudi kje lahko kupimo najboljše jogurte. Ni pogovora o ljubezni, ki pride in gre, ker so vse ljubezni bolj ali manj utrjene in tudi ni časa za aplikacije na telefonu, ker jih niti ne poznamo! Da, smo stare! Kako lepo! Uživam, ko slišim, da obstajajo ljudje brez Facebooka in Tweeterja, tudi to je življenje in morda je kaj resničnega v tem, da nas niti ne zanima, kako je nekdo, ki ga mimogrede bežno poznamo, spekel piškote ali nabavil nove kavbojke. Virtualno ali realno? Jaz sem še vedno za realno. In manj našobljeno.

A potem je tudi tako, da znamo postati vse pubertetnice in ne potrebujemo prav veliko za ta skok v preteklost. Zagledamo Saro Jessico Parker v reviji in se v hipu spomnimo na njene prigode. Koliko smeha! Ta serija je bila takrat že prav erotična, najbrž popolnoma nepomembna v primerjavi s tem, kar lahko gledamo danes, a drage moje, tiste štiri ženske so imele takšen šarm in moč, da se danes ostale lahko samo še skrijejo. Podobno kot pri top modelih, ki jih je na zadnji reviji zbrala Donatella Versace: četudi ima Cindy 50 let, ji druge ne sežejo do kolen. Žal je tako. Najraje bi priredila pižama party, iz omare zvlekla DVD-je s serijo Seks v Mestu (prisežem, da jih imam ogromno) in skupaj s prijateljicami gledala neumnosti do treh zjutraj. Neizvedljivo? Hmmm, nisem tako prepričana.

In pri 40 je tako, da sklepaš kompromise. Resnično jih, pa ne le to, jih tudi dobro poznaš in končno razumeš, da je brez kompromisov težko živeti, zato je kar dobro zapreti eno oko, morda tudi obe in najti harmonijo, ker je vse skupaj samo dobro za nas. Moj kompromis je ljubiti brezpogojno, četudi se mnogokrat ne strinjam in znam občudovati razlike bolj kot skupne točke, ker ne pričakujem, da smo si prijateljice podobne, všeč mi je, da je vsaka svojstvena in tako zelo zanimiva. Pri 20 nisem bila prepričana, ali lahko dam srce na dlan, zdaj vem, da če tega ne naredim, potem ni pravega prijateljstva. Zato delim misli in občutke in me te ženske tako presenetijo, ker smo si noro podobne in vse vihrave.

Prave prijateljice so sestre. Zvezde, ki jih ujameš na nebu in držiš v srcu. Četudi jih ne vidiš pogosto, so tam, in vsakič, ko pogledaš, ugotoviš, da nosiš v sebi neskončen vir svetlobe. In ponovno pomislim: kako noro lepo je biti ženska.