Projekt kopalke

Žal ne sodim v tisto skupino srečnic, ki na stojalu H&M-a pograbijo prve kopalke, ki jim padejo v oči zaradi lepega cvetličnega vzorca ali ljubkih volančkov. Plačajo jih na blagajni, ne da bi jih pomerile v garderobi. Vedo, da jim pristajajo! Še manjše sreče sem, če kdo omeni, da obstaja opcija, da si kopalke naročim po spletu, ne, sama sodim v kategorijo ‘izbrank’, ki mora v kabino odnesti najprej vsaj deset različnih modelov kopalk, da se lahko nato z vljudno prodajalko pogovarja o velikostnih številkah. Povprečni čas, ki ga preživim v garderobi ene trgovine, je 45 minut, preoblečem pa se vsaj dvajsetkrat. Naporen šport, vam povem.

Včeraj sem z nakupom črnih kopalk uspešno zaključila lov na kopalke za  poletje 2019. Pot je bila dolga in vijugasta. Pred dnevi sem v omari našla par Liscinih kopalk, ki sem si jih omislila leto dni po porodu moje hčere. V koralno rdeči barvi bi bile letošnje poletje pravi modni hit, če mi ne bi bile vsaj za številko ali dve prevelike (tako bujnega oprsja kot med dojenjem najbrž ne bom imela nikoli več), medtem ko se je pri drugih elastika v hlačkah in modrčku spremenila v kup natrgane gume, ki ne bi uspela obdržati oblike niti najbolj osnovnemu modelu. V navalu brskanja mi uspe na plan privleči vse kopalke, ki bi lahko čez nekaj mesecev z menoj odpotovale na počitnice. Dvoje jih izločim takoj, saj sta  trikotnika, ki naj bi pokrivala prsi, sumljivo premajhna (kaj ne, nosila sem jih kot dvajsetletnica), bikink, ki sem jih kupila na potepanju v Grčiji, ne upam niti pogledati. Zeleno modre kopalke Princesse tam tam po rodu iz Pariza mi delajo družbo že deveto leto zapored, a kaj ko se nedrček zavezuje okoli vratu. Še pred leti sem prisegala zgolj na takšen model kopalk, saj je ta lepo zožil moja ramena in stisnil prsi s strani. Danes me v njih najprej začne boleti vratna hrbtenica, čez dobre pol ure posledično glava (očitno so prsi pretežke za to mojo ‘ubogo’ hrbtenico). Letos jim tako dajem dvojko.

Lahko bi še poslednjič poskusila s podobnim modelom v črni barvi avstralske blagovne znamke Seafolly, ki ima enake optične prednosti kot prej omenjene zelene kopalke, le da se trakovi nedrčka križajo na hrbtu in me ne ‘režejo’ v vrat. Sicer so že lani vsem prisotnim na plaži pokazale, da jim je zob časa vzel vso modno dostojanstvo. Od sonca in soli prepereli patenti pa so bili krivi, da je znala med sklanjanjem in skakanjem v vodo na plan pokukati tudi kakšna joškica. Rdeče kopalke, ki sem si jih v svojem najbolj vitkem in drznem obdobju omislila pri Calzedonii, imajo push up penast modrček, ki 45-letnici prsi nikakor ne more več spodobno krotiti. Enako velja za Palmersov model v črni barvi, katerega hlačke so med pranjem v pralnem stroju tako kot po ena nogavica ubrale pot v Bermudski trikotnik. Nikoli več jih nisem našla. Ostane mi še dvoje enodelnih kopalk. Prve sem kupila v Metilki, praktično na mejnem prehodu.

Na bencinski črpalki sem se spomnila, da za delovni vikend pobeg na Zlarin v potovalko nisem spakirala kopalk. Vremenska napoved po radiu je bila obetajoča, jaz pa gotovo ne bom ribala in drsala hiše več kot deset ur na dan. Na vratih trgovine je stala tabla z napisom žal propadle metliške Beti, ki je slovela po dobrih kopalkah in spodnjem perilu, višje nad njo pa pravo ime trgovine, Konfekcija Julija. V trgovini, kjer je bila ta dan povprečna starost nakupovalk šestdeset let, sem proseče gledala v prodajalko, da mi pokaže vsaj en model kopalk, ki jih ne bi oblekla moja mama. Zaman! A ker hudič v sili žre tudi muhe, sem v kabino odnesla enodelne kopalke, okrašene z večnim morskim vzorcem v stilu Versace kiča. Nekaj minut kasneje sem v ogledalu zagledala Petro v enih finih kopalkah, ki so pošteno zakrile in stisnile njeno rit, oblikovale pas in ji ukrotile prsi. Presenečena nad krojem in ugodno ceno sem kopalke hočeš nočeš morala kupiti. Nosila sem jih še celo sezono in ko sem končno ob koncu poletja v njih na Instagramu objavila fotografijo, so se usula vprašanja, kje sem kupila takšne super kopalke. Kaj naj rečem, konfekcija Julija! Že lani sem jih obljubila svoji mami. Naj ji bo! 22. februarja letos sem tako ostala sama z enimi samimi kopalkami, rdečimi enodelnimi Speedo kopalkami. Potrebujem nove kopalke.

Kot vam je iz zapisa najbrž že jasno, imam eno telesno ‘pomanjkljivost’, ki je ključnega pomena pri nakupovanju kopalk, večje prsi. Ta ‘hiba’ me avtomatsko uvrsti med potrošnice, ki se ne smejo ustavljati pred stojali z minimalistično oblikovanimi kopalkami blagovnih znamk, kot so Calvin Klein, Tommy Hilfiger, odpadejo tudi tiste bolj seksi Twin Set in Palmers, dekliške Benetton, Cheek by Lisca ter Etam in poceni modne različice iz H&M oziroma Calzedonie. Težava pri iskanju nastopi že takoj na začetku, saj proizvajalci kopalk še niso pomislili, da velike prsi ne pomenijo nujno tudi velika konfekcijska številka. Brž ko prodajalkam izdam številko prsnega obsega, se že znajdem med ogromnimi hlačkami (hvala bogu so te letos veliko bolj modne kot brazilke) in še večjimi košaricami “modrcov”, ki niti slučajno niso tako privlačni, trendovski in poletno igrivi kot tisti v manjših številkah, pa čeprav bi po kroju povsem odgovarjali tudi večjim prsim. Ne, zame so rezervirane’ mamaste’ kopalke v ubito modri barvi, širokih naramnic  in v najbolj osnovnem materialu.  Skrivnost dobrega nedrčka za večje prsi ni skrita v predhodno navedenih referencah, temveč v dobri podpori, na pravem mestu všitih silkonskih opornicah, izbrani draperiji, globini izreza košarice in sredinskem šivu košarice.  A jaz se ne dam.

Kljub slabi štartni poziciji, sem odločena, da najdem model, ki me bo spravil v dobro voljo takoj, ko se zagledam v ogledalu. Najprej se napotim v Namo. Tam imajo namreč profesionalne prodajalke, za ta letni čas precej dobro izbiro kopalk  ter čudovite kabine za pomirjanje, luč v njih je tako popolna, da brez zadrege v izbranih kopalkah v ogledalu posnamete selfie. Najdem kar nekaj modelov, za katere vem, da odgovarjajo moji postavi, in vse bi bilo naravnost pravljično, če izbrane Esprit kopalke ne bi bile izjemno pisane. Bolj ko prodajalki razlagam, da s tropskim potiskom na kopalkah le še poudarim velikost svojih prsi, bolj me ta začudeno gleda in se najbrž sprašuje, kaj za vraga je narobe s to žensko. Oddelek s kopalkami, ki s takšnimi in drugačnimi polnili v košaricah prsi povečuje, je namreč založen veliko bolje kot sektor, kjer izbiram sama. Le katera ženska si ne želi večjih prsi? Jaz! Ko me ne uspe razorožiti niti z razlago, da bi kopalna moda morala biti bolj živahna in zabavna, jo mahneva med črne kopalke. Tam izgubljam pri številkah. Preverjam in vrtam dalje, ali izbrana Triumphov  in Liscin model sploh obstajata v moji številki in če, kdaj bosta na voljo. Izkaže se, da kdo ve zakaj modrčkov v moji številki niso naročili. Niti enega? Ne računajo, da bi se na vratih lahko pokazala kakšna takšna kot sem jaz? Sprijaznim se z dejstvom, da bom morala po kopalke v Citypark. Ne razumite me narobe, a intima garderobe pri pomerjanju kopalk je zame zelo pomembna. Mahnem jo v novo Liscino prodajalno, kjer izbran črn modrček obstaja tudi v moji številki. Pomanjkljivost kot je zavezovanje okoli vratu s prodajalkinim odobravanjem rešim tako, da trakova  v vozel zavežem okoli trakov s katerimi kopalke zapenjam na hrbtu. Med pametovanjem, da bi morali to vzeti v obzir naslednje leto pri snovanju takšnih kopalk, z vrečko zapustim prodajalno.

Nadstropje višje v olajšanju odkrijem, da me tudi v Triumphovi prodajalni čaka nedrček v D košarici. Pustim se razvajati in prodajalki skrbita, da so naramnice ravno prav zategnjene, v garderobo, v kateri luč kritično nakazuje vsako grudico celulita, pa mi znosita vse, kar v trgovini obstaja. V dobri uri pomerim vse modele in se na koncu odločim za tistega, po katerega sem prišla. Hlačke kupim na slepo, na poti ven se namreč spomnim, da nimam nobenih v črni barvi. Sodim med tiste srečnice, ki jim hlačk kopalk ni treba pomeriti. Vem, da mi bodo pristajale!